LJUBLJANA – Čeprav bo jutri minilo 35 let od smrti Josipa Broza - Tita, njegov lik na ozemlju nekdanje Jugoslavije še zdaleč ni pozabljen. Če je bil prav on kriv za vse slabo, kar se je zgodilo v današnji Srbiji, Hrvaški ali Sloveniji, kaj je ovira zdaj, ko ni več ne komunizma ne Tita? Podobna vprašanja si zastavljajo tudi pripadniki drugih držav, ki so nastale na ruševinah nekdanje SFRJ.
V slovenskih raziskavah javnega mnenja, v katerih anketirani že od leta 1968 odgovarjajo tudi na vprašanje, katera zgodovinska osebnost je najpomembnejša za Slovence, je Tito še po smrti na prvem mestu, celo pred Trubarjem in Prešernom. Podobno je na Hrvaškem: na spletnem portalu index.hr je več kot 20.000 ljudi izbiralo med štirimi osebnostmi, ki jih najbolj cenijo. Tudi tu je Tito s skoraj 40 odstotki premagal Franja Tuđmana (30), Anteja Pavelića (15) in Kolindo Grabar Kitarović (10).
Mercedes, ki je vsak dan pripeljal v klinični center, je prav tako buril domišljijo ljudi. Nekateri so v njem videli Jovanko, drugi duhovnika, v resnici pa je bila v avtu hrana. Kuhinja kliničnega centra naj ne bi ustrezala higiensko-tehničnim normativom, ki so jih zahtevali v Titovem laboratoriju (verjetno niso hoteli mešati bolnišnične oskrbe s predsednikovo oziroma s tisto za njegovo spremstvo), tako da so hrano skuhali na Brdu in jo potem vozili v bolnišnico z mercedesom z zatemnjenimi stekli. |
Zadnje državniško dejanje
Konec sedemdesetih let so se tedanji politični voditelji dobro zavedali, da se nad Jugoslavijo zgrinjajo črni oblaki. Na srečanju s slovenskim političnim vrhom decembra 1979 je Franc Popit Tita opozoril, da ima naša država za četrtino višjo produktivnost od jugoslovanske, njeni delavci pa imajo le šest odstotkov višje plače od jugoslovanskega povprečja. Slovenija je tedaj z osmimi odstotki prebivalstva SFRJ dosegala četrtino konvertibilnega izvoza države. Ker je Srbija zahtevala zase položaj nerazvite republike, bi to pomenilo, da bi breme financiranja padlo le na Slovenijo in Hrvaško ter na Vojvodino. O teh zadevah moramo govoriti subtilno, je Slovence v tem pogovoru opozoril Tito, ki se je bal političnih spopadov.
Slovenski politični vrh sta skrbela napovedana rotacija na vseh pomembnih funkcijah v državi ter uvajanje enoletnega mandata. Titu so predlagali, naj za predsednike republiških izvršnih svetov (predsednike tedanjih republiških vlad) ne uvede enoletnega mandata, temveč naj vse ostane po starem, ko je mandat trajal štiri leta. V enem letu se težko naredi kar koli, so tožili Slovenci. Tito je s težkim srcem privolil v dveletni mandat. Če kdo dobro dela, pa naj bi mu ga podaljšali še za dve leti, so predlagali Slovenci. Poskusimo z dvema letoma, je vztrajal Tito. To je bilo zadnje državniško dejanje Josipa Broza.
Amputacija noge
Takrat ni razmišljal o smrti. Načrtoval je silvestrovanje na Brdu pri Kranju, a je bilo odpovedano. Novo leto je dočakal v ožjem krogu družine in sodelavcev v Karađorđevem, po praznikih pa je bila objavljena skopa agencijska novica, da je bil predsednik zaradi poslabšanja zdravja sprejet v ljubljanski klinični center. Tuji časopisi so na veliko špekulirali o njegovi bolezni ter o možni usodi Jugoslavije po njegovi smrti, pravih informacij pa ni bilo. Čeprav je v javnosti deloval čilo in poln energije, se je njegovo zdravje sredi sedemdesetih let že zelo poslabšalo. Imel je hudo sladkorno bolezen, ki so jo na začetku zdravili s tabletami, pozneje pa je nerad privolil v inzulinske injekcije.
Močno je verjel, da bo ozdravel. Zdravniški konzilij je 9. januarja sporočil, da se intenzivno zdravljenje nadaljuje, 20. pa je sledilo sporočilo, da so predsedniku odrezali nogo. Tito se je zelo težko odločil za amputacijo. Razmišljal naj bi celo o samomoru. Pod vzglavnikom je menda imel nabito pištolo, a mu jo je eden od njegovih osebnih zdravnikov odvzel.
Februarja je padel v komo
Čez nekaj dni so objavili fotografijo Tita na invalidskem vozičku v družbi sinov Žarka in Miša. Začel je opravljati državniške obveznosti ter sprejemati politike. V naslednjih dneh je konzilij poročal o uspešni rehabilitaciji in okrevanju predsednika. Toda 11. februarja so sledila poročila o poslabšanju njegovega zdravstvenega stanja, o prehladu in težavah z ledvicami. Že 14. februarja je prispelo dramatično sporočilo o novem poslabšanju. Tedaj je verjetno padel v komo, iz katere se je po pričevanju ljudi iz njegovega kroga občasno prebujal.
Zdravniški konzilij je potreboval precej domišljije za pisanje vsakodnevnih poročil o predsednikovem zdravstvenem stanju. Konec februarja so poročali o resnem stanju, 1. marca kljub intenzivnemu zdravljenju ni bilo izboljšanja. Organizem ostarelega predsednika je začel naglo slabeti. Imel je notranje krvavitve, pešali so mu srce in ledvice. Krožile so govorice, da naj bi umrl že 14. februarja, politično vodstvo pa naj bi smrt prikrivalo...
Kdo bi si ga upal odklopiti
Tedanji politični vrh si seveda ni delal utvar. V Beogradu sta se 14. februarja sestala državni in partijski vrh in dogovorili so se o scenariju pogreba, ki je predvideval začetek pogrebnih slovesnosti v Ljubljani. Šele 24. aprila je v javnost prišlo dramatično sporočilo zdravniškega konzilija: predsednik naj bi padel v komatozno stanje in stanje šoka. Konec aprila so zdravniki poročali o določeni umiritvi zdravstvenega stanja, toda po slovenski prestolnici so vztrajno krožile govorice, da je Tito že mrtev, vendar oblasti ne želijo skaliti prvomajskih praznikov državljanom. Šele 4. maja, v nedeljo popoldne, so TV-postaje sporočile dolgo pričakovano novico.
Tito je res umrl 4. maja ob 15.05, nam je zatrdil Stanislav Dovgan, šef tedanjega slovenskega državnega protokola. Zjutraj tega dne je videl predsednika, ki je bil še živ. Tako so vsaj kazale naprave, na katere je bil priključen. Ko je Dovgan z družino sedel pri poznem nedeljskem kosilu, so mu iz kliničnega centra sporočili, da je predsednik umrl. Ali obstaja možnost, da so Tita po dogovoru v političnem vrhu preprosto odklopili z naprav in tako prekinili nesmiselno agonijo? »Nemogoče,« nam je povedal Dovgan, »v državi takrat ni bilo posameznika ali skupine, ki bi si drznila napraviti kaj takega.« Nihče ni niti pomislil, da bi pritisnil na stikalo in tako simbolično ubil predsednika.
Jovanka je bila za UKC
Zakaj se je Tito odločil za zdravljenje v Ljubljani? Titov osebni zdravnik Aleksandar Matunović pravi, da je bila za to zaslužna Jovanka, ki je zdravnike prestižnega beograjskega VMA zmerjala, češ da so »zdravniki vojaškega špitala«, sinovi revežev, ki so si kariero zgradili na vojaških štipendijah. Na VMA v Beogradu so Titu celo uredili 3000 kvadratnih metrov velik predsedniški apartma, a si ga ni želel niti ogledati.
Predsednik se ni naključno odločil za redne preglede v ljubljanskem kliničnem centru. Ugledni slovenski zdravnik nam je potrdil, da so vojaški zdravniki v pehanju za čini pogosto pozabljali na poklicno usposabljanje. Bil je priča, ko predstojnik vojaške bolnišnice v Ljubljani, sicer kardiolog, ni znal prebrati navadnega kardiograma. V kliničnem centru je bilo povsem drugače: tu je bila v ospredju stroka, bili so odprti do strokovnjakov iz tujine, kar v vojaških bolnišnicah niso bili, saj bi bil lahko vsak tujec po vojaški logiki potencialni sovražnik ali vohun.
