V zasebnem muzeju, ki ga je Petja Grom odprl leta 1997, je nekaj več kot sto motociklov, večina jih je iz prve polovice 20. stoletja. Razstavljenih je tudi nekaj starih koles (najstarejše nosi letnik 1860), opreme za motoriste, plakatov, v zbirki pa so tudi dirkalniki iz povojnih časov, med temi imajo častno mesto Tomosovi motorji ter strokovna literatura, ki obsega okroglo 40.000 knjig.
Grom ni bil nikoli posebno zagret motorist. »Ko sem se osamosvojil, sem si želel uresničiti otroške sanje; okoli leta 1975 mi je prišel v roke prvi motor. Bil je nemški, znamke Zündapp, letnik 1938. Dobil sem ga v gajbicah, razstavljenega v prafaktorje, in treba ga je bilo spraviti v življenje. Sestavil sem ga, tudi s pomočjo prijateljev. Vsak je nekaj vedel in znal. Potem me je začelo zanimati, hotel sem imeti še boljši motor. In sem toliko časa brskal in iskal, da sem v štiridesetih letih prišel tudi do najboljšega motorja na svetu. To je eden od teh tukaj, ne smem povedati, kateri,« je malce skrivnosten.
V družini Grom so bile knjige vedno velika strast in med papirji se najbolje počuti. »Ne moreš delati strokovno, če ne prebereš knjige in vse druge literature. Kdor misli, da je na internetu vsa znanost, se krepko moti. Tam je le delček, knjige so pomembne in so obvezna spremljava mojega dela. Knjiga se ohrani, zato prisegam na papir.«
Gospod Grom poudari, da motocikli niso navadna zbirka, to je muzejska zbirka in ima tudi uradni status muzeja. Vožnja je bila zanj postranska stvar. »Zame je bilo glavno, da sem zbiral in strokovno restavriral ter da sem bil pri tem boljši od vseh restavratorjev. Nabavil in prebral sem ogromno literature, predvsem tuje, šele pozneje se je pojavilo nekaj domače. Tudi jaz pišem. Šlo je za moje osebno zadovoljstvo, nisem razmišljal o prodaji. Mnogi mislijo, da če je staro, je vredno. Ni čisto tako, lahko je, lahko ni. Glede vrednosti je tako: v obnovo vozila vložiš dosti več, kot je na koncu vredno, če ga prodajaš. Tudi jaz sem že kaj prodal, v glavnem pa sem rajši zamenjal kakšno stvar. Ljudje se seveda zanimajo, med njimi so radovedneži in taki, ki so resni.«
Samo prek mojega trupla
Med ogledovanjem motociklov sem nekaj prezrl, Petja Grom me ustavi in opozori: »Tega nihče ne pogleda, pa je najdragocenejši slovenski motor, pohorc, letnik 1950. Je edini še ohranjen. »Res je razstavljen le motor, vse drugo je še v gajbicah,« mi pove. »Iz tovarne TAM je, kompleten, vendar razstavljen. V dvajsetih letih ga še nisem imel časa sestaviti. To je prototip, je slovenska pamet, vse je narejeno doma. Bil je 350-kubični motocikel. V tovarni TAM v Mariboru so po drugi svetovni vojni med drugim poskusili tudi izdelovanje motornih koles. Izdelali so eno, nato je politika odločila: delali bomo kamione. Pozneje je obstajala celo legenda o tem motorju, nihče ni vedel, ali sploh obstaja ali ne. Vsi so ga iskali, jaz sem ga odkril pred dvajsetimi leti pri nekem mehaniku na Dravskem polju. Po naključju sem ga prepoznal, oni sploh ni vedel, kaj ima. Bil je razstavljen na dele, človek je mislil, da bo iz tega nekaj naredil. Ker je motor res posebnost, so si ga, ko so izvedeli zanj, zaželeli tudi v Tehniškem muzeju v Bistri. Celo prijavo so vložili proti meni. Mislim, da jim je bilo nerodno, ker ga niso oni našli.« Na vprašanje, ali ima Tehniški muzej kaj možnosti, da ga dobi, odgovori: »Samo prek mojega trupla. Želim ga sestaviti. To je zame najvrednejši eksponat.«
Najstarejši puch
V posebni vitrini je razstavljen motocikel znamke Puch, letnik 1906. »Je v popolnoma originalnem stanju. Obstajajo še starejši, vendar nimajo več izvirnih delov. Dobil sem ga na Primorskem, kjer je nekje obležal po prvi svetovni vojni, zato je tudi preživel. Ne deluje. Sicer pa smisel vozila ni, da deluje, zbirateljski smisel je izvirnost in kompletnost vozila. Če bi hotel, bi ga lahko pripravil, da bi vžgal. Ker je bil Puch Slovenec, je to dodana vrednost. Ta nima cene. Ima sicer kataloško ceno po standardih dražbenih hiš, v Avstriji, kjer imajo Pucha za svojega, bi imel še višjo ceno.«
Petja Grom mimogrede ponovi, da ima poleg teh sto in nekaj razstavljenih še nekajkrat toliko tega v gajbicah. In to različnih znamk: Norton, Puch, BSA, Tomos, Indian, Majestic, Peugeot, DKW, Jawa, NSU Pretis, Atala, Salsbury, Skootamota, Harley Davidson... Vse stare, večinoma predvojne motocikle oziroma do leta 1950, ko se je tehnologija spremenila in je šlo vse bliskovito naprej. Mlajših od letnika 1950 je le pet odstotkov razstavljenih motociklov.
Izvem, da imajo starodobniki, ki vozijo in se udeležujejo voženj, načeloma višjo ceno kot ti, ki so muzejski in namenjeni le ogledu. »Zame je najzanimivejše, da jih lahko pravilno in strokovno obnovim. Za vožnjo pa jih ne uporabljam,« poudari naš sogovornik.
Ustaviva se še pri enem puchu. Je letnik 1912, ima 450 ccm, dosegel je največjo hitrost 60 km/h. Dvanajst let je trajala obnova, da ga je spravil v izvirno stanje in dokazal, da je takšen, kot je bil narejen v tovarni. Kompletno je prenovljen, barva je taka, kot naj bi bila originalna, na kar kažejo študije motorja. Za tega pucha je Grom pred dvema letoma na svetovnem tekmovanju oziroma razstavi v Lagu di Garda v Italiji prejel priznanje za najzanimivejši motor na svetu za leto 2015. Tamkajšnja razstava je najpomembnejša poleg tiste v Palm Beachu v ZDA, o tem modelu pucha pa je izšla celo knjiga in tudi Petja Grom je zapisal vse o motociklu, od odkritja do obnove. »Tega priznanja nisem pričakoval, je pa to seveda pika na i mojega delovanja. Lani sem odnesel drugo mesto, tudi na tej razstavi. Zame je to potrdilo, da sem na tem področju res nekaj naredil.«
Na Unescovem seznamu
Zaradi posebne oblike pade v oči motor, ob katerem je tabla – majestic, letnik 1929. »Kot motor ni nič posebnega, zaradi dizajna pa je posebnost in za poznavalce je pomembno vozilo. Izdelali so jih zelo majhno serijo. Tudi tega sem našel po spletu okoliščin. Dosegel je 120 km/uro. Takrat so delali bolj škatlaste, ovalne linije, ta model pa je pomenil premik k novemu dizajnu. Novembra 2016 je Unesco (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo) organiziral prvo svetovno razstavo vozil v Parizu. Kar dolgo smo se borili, da so kot svetovno kulturno dediščino priznali tudi vozila. Povabili so me na razstavo najzanimivejših vozil; razstavili so tri motorje in šestnajst avtomobilov. Ker me v tujini poznajo in vedo, kaj imam, so me vprašali, ali imam kaj primernega. Predlagal sem tega majestica, strinjali so se in v Parizu je požel kar precej pozornosti.«
Eden od bolj zanimivih Gromovih primerkov je 1200-kubični harley davidson (1927) z dvosedežno prikolico. Vozilo so uporabljali za taksi službo, in to v Napoliju in Palermu. Petja Grom ga je našel v Splitu, kamor se je bog ve kdaj čez morje preselil iz Italije. Motocikel ni redkost, redkost pa je dvosedežna prikolica, je povedal zbiratelj. Pri srcu mu je tudi 124-kubični motocikel znamke Atala (Italija), letnik 1924. Odkril ga je v Istri, kjer je visel na nekem podstrešju. Razstavil je takšnega, kakršnega je našel.
Posebno mesto imajo Tomosovi motorji. Ima motor te znamke iz leta 1956, za katerega meni, da je verjetno najstarejši tomos v Sloveniji. O Tomosovih dirkalnikih pa pove: »Tomos, 50-kubični, je bil najboljši dirkalnik na svetu v svoji kategoriji v tistih letih. Dosegel je prek 200 km/uro.«
Ustavila sva se še pri motociklu angleške znamke Scootamota. Je letnik 1919, ima 125 kubikov in je dosegal hitrost 45 km/uro. Je eden od prvih skuterjev na svetu in je vsem motociklom z majhnimi kolesi dal ime – skuter.
Petja Grom pravi, da zdaj motociklov ne zbira in ne kupuje več. Preprosto nima več prave volje, ker tisti, ki bi lahko kaj storili v dobro zbirateljstva in s tem ohranjanja dediščine – svetovne in naše – naredijo premalo ali nič. »Problem je (ne)sodelovanje z državo, če temu tako rečemo, davkarijo in birokratskimi zapleti. Meni zbirka nič ne pomeni, če ni urejena, za to pa potrebuješ več prostora. Tudi z evropskimi sredstvi, ko gre za podarjeni denar, po navadi slabo ravnajo in jih uporabljajo. Meni še ni uspelo nič dobiti, je preveč zapleteno. Poleg te zbirke sem moral poskrbeti tudi za zidovje; dvakrat večjo zbirko bi imel, če ne bi vlagal, za vse sem moral poskrbeti sam, nobene podpore ni od nikoder. To te počasi začne ubijati.« Kaj pomenijo svetovna priznanja? »Pri nas bolj malo. Sicer me poznajo, če kdo kaj vpraša ali prosi, pomagam. Če me kdo hoče najti, ve, kje sem. Delam od jutra do večera, vse dni.«
| Slovenska veteranska avtomoto zveza Petja Grom je bil tudi idejni vodja in gonilna sila, ko so sklenili ustanoviti zvezo slovenskega starodobništva. Leta 1997, na dan odprtja muzeja motociklov na Vranskem, je bila podpisana pogodba o nameri za ustanovitev Slovenske zveze društev in ljubiteljev starodobnih vozil. Zdaj je dvajset let od tega. A kot je značilno slovensko, so se začeli razkoli in prepiri, vzporedno se je pojavila še druga zveza z enakim ciljem. »Naša, Slovenska veteranska avtomoto zveza (SVAMZ), je bila uradno registrirana novembra 1999, druga zveza, Starodobna vozila Slovenije (SVS), pa je prevzela dokumente iz leta 1997 o nameri in spremenili so jih v ustanovni akt. Čeprav je tista zveza leto mlajša, letos praznuje dvajsetletnico. Za leto ustanovitve namreč štejejo leto 1997, ko smo mi podpisali namero o ustanovitvi. Torej proslavljajo nekaj, česar ne bi smeli. Saj imajo tudi v tujini po več zvez, ampak način, kakor se je zgodilo pri nas, je milo rečeno nekorekten. Kakor koli, naša zveza ima sedež na Vranskem, vključenih je več kot 60 klubov in mnogo posameznikov, registriranih imamo 13.000 vozil starodobnikov in smo člani vseh mednarodnih institucij ter komisij. Z drugo zvezo ne sodelujemo, ljudje se sami odločajo, kam se pridružijo.« |
Muzej motociklov
Vransko 31 A
3305 Vransko
telefon
03/705-50-66
mobilni telefon
051-305-596
spletna stran
www.muzej-motociklov.com
elektronski naslov
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
koordinate
46°14'37.9'' N, 14°57'01.1'' E
Ogled po dogovoru; vstopnina 3,5 evra za otroke in skupine, za odrasle 5 evrov. Odprto vse dni v tednu oziroma po dogovoru.
