Jože živi sam v 4. nadstropju. Moral bi si zlikati srajco, a nima likalnika. Spomni se na sosedo iz pritličja in sklene, da jo prosi za likalnik.
Pride v 3. nadstropje, ko ga prešine:
»Ni slaba tale soseda, pravzaprav je kar dobra mrha. Mogoče me bo ogovorila, pa pade kakšna kavica.«
Spusti se v 2. nadstropje, spet premleva:
»Jah, kavica, pa malo vinčka, pol smo pa tam, jo bom povabil še k sebi.«
In pride v 1. nadstropje:
»Če jo povabim k sebi, bo veselo. Enkrat pri njej, pa spet pri meni, pol pa spet pri meni, pa spet ...«
Že je v pritličju, misli pa kar vrejo:
»Mater, pol bo pa že stvari začela gor nositi in pri meni spati, pa stvari urejati po svoje, pa pohištvo premikati, pa še psa ima, še znebiti se je ne bom mogel ...«
Takole premišljuje in avtomatično pozvoni, soseda odpre vrata, se veselo nasmehne in zažvrgoli:
»O, sosed, kako ste kaj? Vam lahko kako pomagam?«
Jože pa:
»Ma k vragu pojdi s tistim tvojim likalnikom vred.«
Bučko piše domov iz internata:
»Dragi starši! Že dolgo nimam nobenih vesti od doma, prosim, pošljite mi dvajset evrov, da bom vedel, da vam gre dobro.«
