Drugi dan prihodnjega leta bodo minila tri leta, odkar je neponovljivi slovenski jadralski popotnik in oceanski pustolovec Jure Šterk na dobrih devet metrov dolgi jadrnici Lunatic z redko mirnega konca Indijskega oceana in z akvatorija, približno 770 morskih milj jugozahodno od avstralskega pristanišča Perth, napisal zadnjo, 382. stran svojega ladijskega dnevnika. Po tistem dnevu za belokranjskim Juretom, ki se je z morskimi dogodivščinami zapisal v skoraj vsa slovenska srca, ni bilo več sledi. Njegovo prazno in pod vodno linijo z morskim rastlinjem debelo zaraščeno jadrnico Lunatic, ki je imela potrgana jadra, so na tistem večno nemirnem, mrzlem in pustem koncu Indijskega oceana videli še dvakrat.
Sam na pot
Prvič 27. januarja s palube švedske kontejnerske tovornjače Aida, ki se že na prvi pogled prazni jadrnici zaradi visokih valov in močnega vetra ni mogla približati, drugič, bilo je 25. aprila, pa jo je v slučajno mirnem vremenu med poldrugi mesec trajajočo plovbo iz Capetowna v Republiki Južni Afriki do Fremantla v Avstraliji, približno 1200 morskih milj jugozahodno od Pertha, prestregla ameriška oceanografska raziskovalna ladja Roger Revelle. Usoda je hotela, da zadnji ladijski dnevniki slovenskega jadralca niso končali v globinah Indijskega oceana skupaj z lastnikom in njegovo 9,27 metra dolgo Lunatic, s katero je 19. decembra 2007 iz Taurange na Novi Zelandiji odjadral na sklepno življenjsko avanturo, samotarsko jadranje okoli sveta.
Prvi ladijski častnik ameriške ladje Rob Widdrington, ki je z mornarjem stopil na prazno Lunatic in z nje rešil ladijske dnevnike, je zagotovil, da je prišla Juretova morska zapuščina s pomočjo avstralskih oblasti in slovenskega veleposlaništva v Canberri v roke njegovih domačih, ženi Vojki in sinu Igorju. Ta je zdaj poskrbel, da je Jure Šterk z Dnevnikom zadnje plovbe dobil pisni spomenik. Knjiga je na prodaj na vseh večjih Petrolovih servisih.
8813 km do cilja
Jure Šterk je bil prvi Slovenec, ki je objadral svet, in to dvakrat. Zanj je bila 2. januarja 2009 usodna tretja pustolovščina, s katero se je hotel v jadralsko zgodovino vpisati kot najstarejši zmagovalec vseh oceanov z najkrajšo jadrnico v zgodovini. Če bi mu to uspelo (14 dni po izginotju bi imel 72 let), bi mu ploskal ves svet! Morje in nesrečne okoliščine so hoteli, da je Belokranjcu z devetkrat preplutim Atlantikom, po dvakrat premaganem Tihem in Indijskem oceanu ter s skoraj tretjič prejadranim Indijskim oceanom sodil prav slednji. Šterkove največje življenjske avanture je bilo konec po 382 dneh in 44.894 prejadranih kilometrih, ko ga je od pristanka v novozelandski Taurangi ločilo le še 8813 kilometrov morja. Te bi z Lunaticom verjetno zmogel v treh mesecih.
Jure se je nazadnje oglasil po radijski postaji piranskemu prijatelju Marsellu Marinšku 1. januarja 2009 in dnevni zapis v ladijskem dnevniku končal z besedami: »Proti večeru sem pripravil orodje in rezervne dele, ki bi jih jutri lahko potreboval na jamboru – dva gambeta (veliki in mali), šplente ... Drugega niti ne. V drugem žepu od sedeža je orodje (klešče, kombinirke, izvijač, kladivo). Kdo ve, kolikokrat sem v glavi že premislil akcijo ... Upam le, da bo jambor vzdržal!«
Sin naredil, kar je bilo treba
Dan pozneje, 2. januarja 2009, ob enih zjutraj je zapisal le še pozicijo: 37 stopinj in 46 minut južne geografske širine in 99 stopinj in 49 minut vzhodne geografske dolžine, in se verjetno na jamboru lotil učvrščevanja z vrvjo nadomeščene zlomljene sprednje pripone jambora.
Juretov sin Igor, uveljavljeni filmski režiser (zadnjič se je z očetom pogovarjal 28. decembra 2008), je z ureditvijo in izdajo Dnevnika zadnje plovbe neponovljivega Jureta Šterka naredil, kar je bilo treba. »Knjiga z vsem, kar je moj oče na morju pisal, odjadral in presanjal, je največ, s čimer sem se mu lahko oddolžil. Ko gre za neukrotljivo morje, je knjiga močnejša od filma,« je povedal med četrtkovo predstavitvijo knjige.