Približno dva tedna se nisem dal motiti. Mirno sem užival ob nogometnem euru in slovenskem pivu; tri tekme dnevno, splaknjene s tremi pločevinkami pira. Vsaj. Služba je postala najpomembnejša postranska stvar na svetu, nekam v napet televizijsko-fuzbalski urnik mi je še uspelo stlačiti starševske obveznosti zaradi konca šole in vrtca ter plavalnega šnelkursa sinov.
Teme dneva pa so bile v veliki večini času evropskega prvenstva primerne: angleški huligani, ruski huligani, hrvaška senzacija št. 1 (zmaga nad Španijo), dresi švicarske reprezentance, preluknjani kot švicarski sir, hrvaški huligani, islandska senzacija, kot običajno dobro namazan nemški stroj, neobičajno lepa in učinkovita igra azzurrov... Niso me motili teve komentatorji tekem, saj sem lahko, če so me, preklopil na hateve. Ta ni zatemnjen kot denimo ob prenosih lige prvakov. Hvala, nacionalka.
Ob lepoti igre z »usnjeno« žogo sem užival kljub starim novim razprtijam pred dnevom državnosti. Mimogrede: koliko proslav je že bilo letos?
Skratka, nič me ni zmotilo med streli Payeta, driblingi Hazarda, predložki Bala ali obrambami Haldorssona. Potem je pa počilo. Tam daleč, na Otoku, toda brexit je zadel v srce anglofile po vsem svetu: v petek zjutraj so prešteli glasove za odhod Združenega kraljestva iz Evropske unije. Baj baj.
Ne rečem, morda imajo prav, morda jim bo bolje brez evrokracije, ampak odhaja edina državna tvorba, zaradi katere se mi je zdelo fino, da sem tudi sam osebno del EU. Fino ne zato, ker bi imel kako neposredno kapitalistično korist, ampak ker so me seveda še v socialističnih šolah fopali z angleščino, ker sem nafopan z njihovo muziko (rock, punk, folk) precej bolj kot z domačo, ker najraje gledam njihove kriminalne serije, ne nazadnje, ker je tam za moj okus najboljši šoping. Najprej so me tako temeljito navlekli nase, zdaj me pa zapuščajo. Šmrk.
Se opravičujem in da ne bo pomote: navijam za Slovenijo. No, pa za Škotsko.