Začetek spopadov na Soči

Prva soška bitka se je začela s sedemdnevno italijansko topniško pripravo od morja do Tolmina. Sedemsto italijanskih topov je noč in dan bruhalo jeklo na položaje branilcev. Bitka se je začela natanko mesec po začetku sovražnosti, 23. junija, trajala pa je do 7. julija 1915. Grmenje topov je bilo slišati globoko v notranjost države, toda proti pričakovanjem na položajih branilcev ni bilo veliko žrtev, čeprav so bila njihova zaklonišča docela nepripravljena. »Zasluge« za slab uspeh italijanskega topništva je imela zlasti neizkušenost italijanskih vojakov, ni mu uspelo raztrgati žičnih ovir, kar je napadalčeva pehota pozneje drago plačala s številnimi življenji v nenehnih juriših.

Boji za Šmihel

Na začetku julija sta dve italijanski diviziji napadli rob doberdobske planote. Pri Sredipolju jima je preboj uspel, toda rezervne enote branilcev so vojake odbile. Začeli so se tudi srditi boji za Šmihel, za obrambo doberdobske planote strateško pomembni hrib, ki bo tudi v naslednjih petih bitkah eno najbolj krvavih prizorišč bojev na Soči. V prvem pohodu proti Trstu so italijanske čete ponekod začasno zasedle sovražnikove položaje, toda pod pritiskom branilcev so se morale povsod vrniti na izhodiščne položaje, najhujše bitke so bile med 3. in 5. julijem.

V drugi soški bitki, med 18. julijem in 10. avgustom, je vsaka stran izgubila prek 40.000 vojakov. Italijanska vojska na Soči se je povečala na skoraj 300.000 mož, imela je tudi dvakrat več topov kot 5. armada generala Borojevića, to nesorazmerje pa je bilo v resnici še veliko večje: na vsak top so Italijani imeli trikrat več topniških nabojev kot Borojevićevo topništvo. Sedmi korpus dvojne monarhije je na južnem odseku bojišča v kratkem času izgubil 5500 ljudi, samo njegova 20. divizija, ki je branila hrib Šmihel, je izgubila 4000 vojakov oziroma dve tretjini vseh mož. Po krvavem boju so napadalci 23. julija osvojili hrib Šmihel. Toda italijanska zastava je tam plapolala le do zore naslednjega dne. Italijani so po osvojitvi strateškega hriba naredili napako: začeli so se vkopavati, namesto da bi premagane in močno razredčene vrste branilcev odločno preganjali do konca. Avstro-ogrske čete so se pod zaščito noči okrepljene vrnile in razbile italijansko posadko, ki je zasedla Šmihel.

Daljše zatišje

Po drugi soški bitki je nastopilo daljše zatišje. Italijanska stran je bila presenečena nad zagrizenostjo branilcev in nad obsegom lastnih izgub. Italijani so ugotovili, da Nemci na soški fronti zavzemajo le 13 odstotkov, Slovani pa kar 60 odstotkov vseh vojakov dvojne monarhije, kar je bistveno več od siceršnjega razmerja po narodnostni pripadnosti v avstro-ogrski vojski. Ni čudno, da so v času soških bojev primorske ženske ob cestah množično pozdravljale avstro-ogrske vojake, ki so odhajali na fronto, jim po svojih zmožnostih ponujale hrano in pijačo ter jih glasno bodrile s tisočkrat ponovljenimi besedami: »Ne bodo se prebili!«

Tretjo bitko, ki je potekala med 18. oktobrom in 4. novembrom, so začeli Italijani s tridnevnim divjim topniškim obstreljevanjem območja od Rombona do morja. Osnovni italijanski cilj je bil dokončati tisto, kar jim ni uspelo v prvih mesecih vojaške intervencije: uničiti sovražniku goriško mostišče in osvojiti Doberdob, zatem pa bi svoje akcije usmerili proti tolminskemu mostišču in severnemu odseku bojišča. Dneve in dneve je 3. italijanska armada napadala v zaporednih gostih valovih, toda vrh Šmihela je ostal v rokah branilcev. Iz razbitih utrdb in jarkov so se vedno znova oglašale strojnice in redčile vrste napadalcev. Napadalec je tu imel šest divizij, njegova premoč je bila v primerjavi z branilcem trikratna. Obe strani sta bili kmalu skrajno izčrpani in na koncu nobena ni mogla izpeljati odločilnega ofenzivnega udara.

Nečloveške razmere

Nižji poveljniki so poročali o pošastnih razmerah na prvi frontni črti. Živi branilci so dneve preživljali poleg mrtvih in ranjenih tovarišev, sovražnikove granate so razmetavale plitka zasilna grobišča, vse je bilo polno smradu in nesnage, razkosanih in razpadlih trupel. Osebno higieno je bilo nemogoče vzdrževati. Ljudje cele dneve niso zaužili niti koščka hrane, saj se jim je upirala. V nečloveških razmerah so se odlično znašle samo podgane, ki so se naglo razmnoževale, in gomazele po položajih in trgale nepokopana trupla. V nočnih urah so bile nevarne tudi spečim vojakom.

V četrti bitki so Italijani zgoščeno napadali le v predelu od Plav do območja severno od Tržiča, saj je pobočja na severnem odseku bojišča že pokril sneg. Osrednji napadi so bili usmerjeni na goriško mostišče in Doberdob. Bitka se je začela 10. novembra in je trajala vse do 14. decembra. Vojska obdonavske monarhije je bila zlasti na južnem odseku bojišča, na Krasu, v zelo težkem položaju. Italijansko topništvo je dobesedno razsulo vsa njihova kritja, podnevi jih je bilo nemogoče popravljati, saj je sovražnik z nenehnim obstreljevanjem oviral graditelje.

Italijanska vojska je tokrat na soški fronti zbrala kar 28 divizij, torej blizu 600.000 vojakov. Na goriškem mostišču so napadalci znova poskusili zasesti Sabotin in prodreti v dolino Pevmice. Boji so se vrstili šest dni, italijanski rezultati pa so bili tudi tokrat skromni: zasedli so nekaj nasprotnikovih strelskih jarkov na Oslavju, Podgori in pri Šmihelu. Uspelo pa jim je osvojiti greben Oslavja, pomembnega stebra pri obrambi Gorice. Do velikih izgub je prišlo tudi v bojih pri Podgori, kjer je borcem 22. dalmatinskega polka skupaj z 69. madžarskim polkom uspelo zadržati napadalce. V navzkrižnem ognju branilcev so italijanske jurišne enote v pičlih oseminštiridesetih urah izgubile prek 3000 ljudi. Italijansko topništvo in letalstvo, ki je doslej prizanašalo z uničevanjem, sta nedolgo zatem začeli sistematično rušiti Gorico.

Se nadaljuje