LAŠKO – Na eni strani privlačen vonj po salamah, na drugi tako značilna aroma bazenskega klora. Za receptorskim pultom prijazna in ustrežljiva hotelska uslužbenca, na hodniku nepoučen varnostnik, ki novinarsko izkaznico obrača, kot bi mu v roke prišel ponarejen bankovec. To so utrinki in zaznave s 17. finala slovenskih salamijad, ki so ga tokrat pripravili v Thermani Laško. Salamarji v Sevnici, kjer imajo sicer domicil, očitno niso več dobrodošli, dasiravno so na svojstven način vseskozi promovirali ta kraj že vse od leta 1962. Salamijade so se namreč začele po prepiru med lokalnim gostilničarjem in tamkajšnjim brivcem, ki se nikakor nista mogla sporazumeti, čigava salama je boljša. Pa so kar v gostilni sestavili komisijo in izvedli tekmovanje, ki je dalo prvega zmagovalca. Dobili so navdih in zdaj ima salamijada že polstoletno tradicijo ter vse večji pomen po vsej državi in tudi v tujini.
Stojnice, postavljene tesno skupaj, obiskovalcem omogočajo čudovit pogled na mamljive suhomesne izdelke, istočasno se nepoznavalci vsaj vizualno lahko dokaj hitro odločijo, katero salamo bi poskusili. Da bi jih med zobe spravili prav vse, je v finalu premalo časa, v želodcu pa premalo prostora, v končni izbor je namreč prispelo kar 59 vzorcev salam slovenskih pridelovalcev. Konkurenca je huda, salamarji drug drugega skrivaj opazujejo, recepte svojih dobrot ljubosumno skrivajo, medsebojni pogovori so zgolj formalne narave, a z obiskovalci prireditve z veseljem pokramljajo. Komisija popoldne že ve za rezultate finalnega izbora, a na misel ji ne pade, da bi komur koli razkrila kakšno podrobnost ali vsaj z namigom dala kaj vedeti o svoji presoji. Tekmovanje naj bo pošteno do konca.
Kakovost salam vsako leto boljša
»V zadnjih nekaj mesecih smo ocenjevali 723 salam, ki smo jih preizkusili na lokalnih salamijadah. Tukaj so samo najboljše in na pogled bi rekli, da imamo težko delo. Toda pri salamah iščemo napake, naj bo v obliki, preseku, teksturi ali naposled okusu,« pove Braco Miroševič, predsednik komisije, ki pravi, da je kakovost salam vsako leto boljša in da pridelovalci napredujejo z velikimi koraki. »Postopki zorenja so vseskozi pod nadzorom, trajajo pa približno tri mesece, preden dobimo v roke končni proizvod. Gre za odtenke. Začimbe so stvar posameznika, in tu nastajajo največje razlike. Precej se eksperimentira. Odločajo točkovne desetinke. Okus je seveda najpomembnejši, zmaga salama, ki ima najmanj napak.« V Sloveniji so najbolj napredovali pridelovalci z območij Škocjana, Šmarjete in Šentjerneja, v kakovostni konici je vsako leto več novincev, kar je spodbudno za razvoj salamarstva. Niti tekmovalne propozicije niso preveč omejile salamarjev in njihove proizvodnje. Oblika, dolžina in sestavine so edini znaki uniformiranosti, vse drugo je stvar domišljije, občutka in iznajdljivosti.
Čeprav se je vse skupaj začelo ljubiteljsko, je zmagovalna značka že davno postala laskavo priznanje, ki si ga v svojih vitrinah želi vsak pridelovalec prestižnih suhomesnih izdelkov, ki da kaj nase. »Biti prvi na takšnem tekmovanju je velika stvar, ki odpira vrata,« sklene Miroševič. Stane Krnc, predsednik organizatorjev finala, Društva salamarjev Sevnica, poudarja, da sevniška salamijada 25 let ni imela nobenega posnemovalca, nato pa se je gibanje razširilo vsenaokrog. Sklenili so oblikovati finale, da bi dobili najboljšo med najboljšimi. Največ salamarjev finalistov prihaja z Dolenjskega in iz Posavja, združenje pa sodeluje že s sedmimi tujimi organizatorji iz petih držav. »Tako zagrete tekmovalnosti, kot je v Sloveniji, ni nikjer, niti na Madžarskem, Slovaškem, Hrvaškem ali v Srbiji.« Vsi znajo izdelati lepo salamo, toda pri okusu je treba zaznati osnovne sestavine, kot sta kakovostno meso in slanina z dodatkom soli, popra in česna. Tržišče je žal nasičeno s kemijskimi pripravki, po katerih posegajo amaterji, v združenju pa so prepričani, da se bo trend obrnil k prvotni pridelavi salam.
