Začela se je vojna za pitno vodo

Lansko pomlad je parlamentarni odbor za finance brez zadržkov podprl predlog direktive EU, da bi lahko koncesijo za upravljanje vodnih virov pridobile tudi tuje družbe, ki naj bi ga marca letos sprejel Evropski parlament. Za »dobrim« namenom direktive pa se domnevno skriva velika past, predvsem za majhne države, saj naj bi pod krinko modernizacije in razvoja prinašala pravno osnovo za polastitev vodnih virov in komunalne infrastrukture. Vodovod je sistem, ki so ga naši predhodniki gradili dolga stoletja, zato bi lahko bil hipni prehod v zasebno sfero podoben kraji. Na različnih koncih sveta se je že večkrat odigral podoben scenarij, posledice so lahko tudi hude.

Nenasitne korporacije

Novica o nameri privatizacije vode je prišla iz Avstrije in Nemčije prek povezanih ekoloških društev. »Namera je zakrita v javno-zasebno partnerstvo, pri katerem naj bi vse članice EU razpisovale koncesije za oskrbo s pitno vodo v Uradnem listu EU. To naj bi bila ključna obveza držav članic, prek katere bi korporacije dobile popoln vpogled na celoten trg EU s pitno vodo. Kot so razkrili raziskovalni novinarji oddaje Monitor na nemškem ARD, so bili v strokovnem odboru, ki je svetoval komisiji EU pri pripravi predloga, večinoma predstavniki korporacij, ki hočejo privatizirati vodne vire. Ko je bil evropski komisar za notranji trg Michel Barnier pred televizijskimi kamerami soočen s seznamom teh strokovnjakov, je le jecljal, da ni izbiral članov strokovnega odbora,« nam je zaupal Anton Komat, ena osrednjih domačih avtoritet, ki se ukvarjajo z zaščito narave.

O grožnji smo povprašali tudi našo evropsko poslanko Tanjo Fajon. »Že ideja o privatizaciji je zelo sporna. Jasno je, da je osnutek pisan na kožo velikim koncernom, ki so (kot je priznala Evropska komisija) sestavljale osnutek, v mislih pa imajo zgolj dobiček. Voda je javna dobrina, ne sme postati tržno ali celo politično blago. Vsi dosedanji poskusi privatizacije vode po svetu so se izjalovili. Nobene potrebe ni, da bi morali še Slovenci na svoji koži preizkusiti že preizkušeno in doživeti fiasko, pri tem pa tvegati nove socialne nemire.« Fajonova je podpisnica državljanske pobude proti privatizaciji vode in vodnih virov, ki je že presegla milijon podpisov in s tem dosegla prag za obravnavo v Evropskem parlamentu.

Državljanska pobuda

Razkritje tveganja, ki ga prinaša direktiva, je sprožilo močan odziv državljanov držav članic EU, ki so doslej zbrali že več kot 1,1 milijona podpisov peticije, ki jo najdete tudi v slovenskem jeziku na spletnem naslovu www.right2water.eu. »Ta kampanja je orodje, s katerim želimo doseči, da Evropska komisija spremeni način razmišljanja. Želimo doseči univerzalni dostop do vode in komunalne ureditve ter zavarovati omejene javne vodne vire za prihodnje generacije,« nam je zaupala Majda Marolt, predstavnica Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije, ki zbira podpise v Sloveniji. Uspeh pobude bo znan, ko bodo ustrezne službe preverile verodostojnost podpisov.

Obstajajo pa tudi načini zavarovanja pred tovrstnimi direktivami na nacionalni ravni. V Avstriji je kancler Werner Faymann že izrazil namero, da bi Avstrija vodne vire zaščitila s spremembo ustave. V Italiji so imeli referendum o privatizaciji vode, na katerem se je 96 odstotkov udeležencev izreklo proti.

Vselej enak scenarij

Da je z direktivo nekaj narobe, priča tudi to, da je bil predlog obravnavan na odboru za finance in ne na odboru za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje. Od predsednice odbora za finance Patricije Šulin nam ni uspelo dobiti odgovorov, zgodovina pa nas uči, da lahko ima privatizacija komunalnih storitev katastrofalne posledice za prebivalstvo. »Upravljanje vodovoda je upravljanje monopola, saj niti ena vodovodna družba na svetu ne deluje po tržnih načelih in niti ne more. V vsako hišo ali stanovanje vodi le ena vodovodna cev. Kako naj torej kdo investira v konkurenčno omrežje? V poštev pride le prevzem vloge upravljavca že obstoječega sistema,« pojasnjuje Komat. »Namera je prepoznana, scenarij izvedbe tudi. Vse občine naj bi objavile razpise za podelitev koncesije za vodovode v Uradnem listu EU, korporacije bi si v miru ogledale vzorno spisan meni vodovodne ponudbe in izbrale najprimernejše tarče. Sledil bi dumping udar z najnižjo ceno, ki bi izničil domačo konkurenco, to pa bi vodilo v monopolni položaj in posledično v skokovite podražitve pitne vode. Po letih brez vzdrževanja bi vodovodno omrežje puščalo na vseh koncih in krajih, lokalna skupnost pa bi bila prisiljena svoj nekdanji vodovod odkupiti od korporacije. In ker za vodo ni nadomestila, bi bili nujni še veliki denarni vložki za obnovo razpadajočega sistema.«

Slabe izkušnje imajo tudi v Parizu, kjer se je privatizirana voda v 15 letih podražila za 260 odstotkov, vodovodnega sistema niso vzdrževali. »Na Portugalskem so se na privatizacijo vodnih virov pripravili tako, da so občinske vodovode začeli združevati v večje, ki so bolj zanimivi za nakup. Začeli so izdajati koncesije in cene so takoj poskočile, v Pacos de Ferreira za 400 odstotkov. Hkrati so začeli zapirati vse javne vodnjake s pitno vodo. V Angliji, kjer je Thatcherjeva privatizirala okoli 60 odstotkov vseh vodovodov, je stanje porazno. V Grčiji je bila pitna voda delno privatizirana v Solunu in Atenah. Francoska korporacija Suez je odkupila delež solunskega vodovoda in cene vode so se hitro povečale za trikrat.«

Predstavniki civilnih gibanj vabijo k podpisu državljanske pobude in k uporu. Najverjetneje je prav odziv medijev tisti, ki je v zadnjem tednu prebudil javnost in spodbudil predstavnike poslanskih skupin SD, DL in NSi, ki zahtevajo sklic skupne nujne seje parlamentarnih odborov za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje ter za finance in monetarno politiko, na kateri bi razpravljali o stališču Slovenije do predloga evropske direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb. To je zelo resno vprašanje in odgovornost, ki jo imamo do naših predhodnikov in predvsem do potomcev, da bodo imeli dostop do kakovostne pitne vode. Čista voda mora ostati dobrina in ne blago, s katerim se posluje in okorišča.