Usodi Diners Cluba Slovenije in premoženja Tomaža F. Lovšeta nista znani, kaže jima zelo slabo, čeprav on na vse pretege trdi drugače in kot denimo nedavno v televizijskem nastopu v slogu velikega triumfatorja za to krivi nesposobne slovenske bankirje. Nad njim visi damoklejev meč zapadle 30-milijonske kreditne linije do Diners Cluba Italia, ki je zavarovana z njegovimi osebnimi poroštvi, nekaj deset milijonov pa je dolžen tudi slovenskim trgovcem.
Na Harvard
Poslovna kariera čudežnega menedžerja se je začela še v nekdanji Jugi. Tomaž Lovše se je na pobudo staršev in ob njihovi izdatni finančni podpori – to jim ob tedaj dobro idoči trgovini z japonskimi vozili mazda, salon so imeli v Domžalah, ni bilo težko – najprej na veliko šolal. Po končani srednji tehniški v Ljubljani je nadaljeval študij. Še v času Jugoslavije se je odpravil pridobivat znanje tudi v ZDA. No, na Harvardu, hvalil se je s tamkajšnjo diplomo MBA, so ga menda videli le enkrat – ko se je prišel vpisat, vedo povedati tisti, ki ga dobro in dolgo poznajo. Je pa res, da zdaj na spletni strani amcham.si/bussinessbridge, kjer najdemo njegov CV (Curriculum vitae – življenjepis), v angleščini dokaj zvito piše, da se je izobraževal (ne pa tudi diplomiral?!, op. p.) na Summerville High School v Oxfordu, ljubljanski univerzi in na že omenjenem Harvardu ter Brandeisu v Bostonu.
V obdobju formiranja Iskre, d. d., je bil T. F. Lovše že svetovalec predsednika nove vlade, Janeza Drnovška. Kupčkanja med strankami, ki trajajo ves čas samostojne Slovenije, so omogočila, da ga je Peterle zapustil Drnovšku – kot stol, pisalno mizo in fikus. Ker je bilo treba v takratni nadzorni svet Iskre postaviti »zanesljive« ljudi, ki bodo glasovali, kot je treba, je bil za člana nadzornega sveta Iskre na diktat Dušana Šešoka, njenega prvega moža, izbran prav Lovše. Šešok je imel zelo široka pooblastila in je sam izbiral, kdo bo lastnike, kot sta bila Kad in Sod, zastopal v nadzornem svetu. Ljudje so bili tedaj dobro plačani, takšni in drugačni informatorji pa so dobili prav tako dobro plačane službe v Iskri. Takrat je Lovše v Iskro pripeljal tudi razvpitega Boštjana Šobo, ki prav dolgo tam ni ostal in je poznejši obsojenec iz korupcijske afere Šuštar, ki zdaj sedi v zaporu na Dobu. Zanimivo, da Lovše ni bil svetovalec le Peterletu in Drnovšku, ampak še nedavno tudi ministru za finance v padli Janševi vladi, Janezu Šušteršiču. Svetoval naj bi mu okoli saniranja slovenskih bank ... Od kod Lovšetu pred mnogo leti denar za nakup licence Dinersa, ne ve skorajda nihče, tista peščica, ki to vendarle ve, pa noče govoriti... |
Se je pa mladi Lovše v ZDA spretno smukal okoli slovenskih senatorjev in drugih vplivnežev našega rodu; prek domačih, slovenskih zvez, kakopak. Ko je napočil čas, je bil zraven in je organiziral nekaj srečanj ljudi iz prve demokratično izvoljene vlade ter si tako pridobil nesluteni sloves, ki ga je kar dolgo vzdrževal. Že leta 1991 se je čudežni deček, oborožen s kopico ekonomskih izrazov v angleščini, pojavil v Sloveniji in se uradno začel predstavljati kot svetovalec za ekonomske zadeve kabineta predsednika vlade Lojzeta Peterleta. Peterle ga je poslal tudi v Elan k Igorju Trillerju, takratnemu senatorju begunskega podjetja, ovohavat, kako jim uspeva paradnega konja, ki so se ga odločili evtanazirati, ohranjati pri življenju.
Takratni načrt gorenjskega omrežja okoli Janeza Bohoriča, Zlatka Kavčiča, Tomaža Koširja in drugih ter pod taktirko zdaj že pokojnega Nika Kavčiča, skrivnostnega udbovca in bankirja, je bil ustanovitev, seveda s prehodnim poceni odkupom iz stečajnih mas, podjetja, ki naj bi se imenovalo Združenje športne industrije Slovenije. V novega velikana naj bi padli programi in blagovne znamke ter terjatve Elana, Alpine, Peka in nekaterih drugih podjetij s športnim programom. Minister za gospodarstvo je bil tedaj nekdanji direktor Alpine Izidor Rejc. Vse bančne storitve je opravljala samostojna (malo prej se je odcepila od Ljubljanske banke) Gorenjska banka, ki je imela vse svoje naložbe seveda bogato zavarovane s hipotekami na nepremičninah teh podjetij. Jasno je bilo, da je poslovanje gorenjskih podjetij, tudi Elana, s katero koli drugo banko razen z Gorenjsko malone prepovedano.
Ponudba za en dolar
Vsem polenom, ki so jim jih zmetali pod noge, navkljub so senatorji tedaj rešili Elan in z njim programe in vse delavce. Lovše je poskus prve diverzije naredil kar sam, Peterle najbrž ni niti vedel, kaj počne študent s Harvarda. Pripeljal je nekega ameriškega poslovneža, menda se je pisal Di Benedeto ali nekaj podobnega, se danes spominja Triller, ki naj bi odkupil Elan v stečaju. Po dolgih in mučnih pogajanjih je vodilni ekipi Elana postalo jasno, da Di Benedeto nima nobenega denarja. Njegova zadnja ponudba je bila 1 (en) ameriški dolar brez zaveze, da obdrži proizvodnjo in delavce.
Lovše je drugo diverzijo, ki sta jo to pot vodila Peterle in Rejc, prepustil vladi, ves čas pa je bila Gorenjska banka v pripravljenosti. Najprej je prišel neki Dugar in celo na sodišču v Kranju deponiral pismo o nameri kupiti Elan ter se uradno priglasil na eno od mnogo licitacij. Po preverbi njegovih kreditnih potencialov so elanovci seveda hitro izvedeli, da je vse njegovo trgovanje blef in nateg, zato je odpadel.
Nato se je spet pojavil Lovše, tokrat kar na velika vrata s predsednikom tedaj mnogo bolj kot danes mogočnega Rossignola, ki si je hotel s svojimi sodelavci ogledati proizvodnjo tekmovalnih smuči v Elanu z namenom, da ga kupi. Proizvodnja je tekla, in to v treh izmenah, begunjska tovarna je proizvajala več parov smuči kot kadar koli prej in ustvarila zajeten dobiček iz poslovanja. Elanovci najhujši konkurenci na trgu najprej niso hoteli pokazati svoje proizvodnje in tehnologije. Takrat so na Trillerja pritisnili iz vlade, zato so morali nekaj malega pokazati Rossignolu. Nikoli več seveda ni bilo niti glasu od njih.
Predzadnji poizkus prevzema Elana je izvedel Tomaž Košir, kandidat za bodočega predsednika uprave velike Združene športne industrije, večer pred zaključno licitacijo z osebnimi grožnjami. Ko jim niti to ni uspelo in je bil konzorcij slovenskih bank prelicitiran – to je storilo podjetje, ki so ga ustanovili skupaj upniki Elana –, je policija Trillerja celo zaprla, da ne bi mogel podpisati prodajne pogodbe. Lovše se je tedaj umaknil. Slovenska država je nekaj let pozneje za dvojno ceno odkupila Elan od PBZ (Privredna banka Zagreb) ter ga predala v sanacijo Urošu Koržetu. Ta se še danes toži za honorar oziroma nagrado, ki naj bi mu pripadala.
