LJUBLJANA – Poslanska skupina SMC je predlagala nove zakonske rešitve, v skladu s katerimi bo (komaj bodo te rešitve uveljavljene) funkcija župana ali občinskega svetnika lahko prenehala tudi z njunim odpoklicem ter se na parlamentarnih volitvah za funkcijo poslanca ne bo smel več potegovati nekdo, ki bo pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Takšen posameznik namreč ne bo mogel več kandidirati na volitvah vse do takrat, dokler bo kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil pravnomočno obsojen, še vpisano v kazenski evidenci.
Po domače rečeno, pravnomočno obsojenemu posamezniku bi preprosto odvzeli (pasivno) volilno pravico. Poslanka SMC mag. Lilijana Kozlovič trdi, da se bo v Sloveniji že zgolj z uveljavitvijo takšnih novosti lahko bistveno dvignila raven za zdaj še prenizke politične kulture. Prepričana je, da je med vsemi novostmi, ki jih predlaga SMC, vsebinsko še najpomembnejši institut neizvoljivosti oziroma omejitev pasivne volilne pravice: »Ker je volilna pravica temeljna človekova pravica, je treba posege vanjo izvesti z izjemno občutljivostjo in spoštovanjem načela sorazmernosti, kar smo imeli v mislih tudi pri pripravi našega predloga spremembe zakona o volitvah v državni zbor.« Sicer pa naj bi bila predvidena (predlagana) neizvoljivost tudi primerno časovno omejena. Primerno? Ker naj bi veljala samo do zakonske ali sodne rehabilitacije posameznika, ki bi mu odvzeli pasivno volilno pravico.
Resnici na ljubo, že veliko prej, preden je SMC predlagal obe noveli in so mu načelno podporo pričakovano obljubili tudi poslanci Združene levice, ZaAB, SD in Desusa, preden se je teh pet poslanskih skupin začelo dogovarjati, kako dvigniti raven politične kulture, se je za podobno spremembo volilne zakonodaje javno začel zavzemati eden najbolj razvpitih vstajniških vodij, soustanovitelj Solidarnosti, ki se je, kot je znano, tik pred zadnjimi volitvami neuspešno (na volitvah so bili potem izvoljeni le kandidati SD za poslance, ni pa bil izvoljen noben kandidat Solidarnosti) povezala z Židanovim SD, Uroš Lubej.
Lubej namreč že ves čas zagovarja kopico sprememb volilne zakonodaje in nekatere med temi so nedvomno ekstremnejše od tistih, ki so jih SMC, ZL, ZaAB, SD in Desus pripravljeni družno podpreti oziroma uzakoniti. Lubej je zato v odzivu na vložitev obeh novel pomenljivo poudaril, da so v Solidarnosti sicer, no, ja, veseli, da bo v skladu s predlagano spremembo poslej mogoče odstavljati župane, čeprav to žal še vedno pomeni »nezadostno, premalo temeljito in tudi nedosledno spremembo«. Ker? Ker bi bilo po njegovem prepričanju veliko veliko bolje, če bi volivcem s spremenjeno zakonodajo končno omogočili, da odstavljajo tudi posamezne poslance ali, točno tako, na mah kar ves državni zbor: »Če s temi predlogi mislijo resno, bi morali ljudem omogočiti, da razrešujejo svoje predstavnike ne samo na lokalni ravni, ampak tudi na državni.« Hkrati bi, pravi, če v parlamentu res zagovarjajo ljudsko suverenost, morali predlagati uvedbo še več drugih elementov neposredne demokracije, kot so, na primer, ljudski (participatorni) proračun, pa sprememba referendumske zakonodaje in mehanizmov ekonomske demokracije.« Vstajniki so podpise za radikalnejšo spremembo volilne zakonodaje, z njo bi v slovenski pravni red vnesli inštrument ljudske nezaupnice, začeli zbirati že novembra 2012.
Protiustavno nad trn v peti?
Nova Slovenija (NSi) opozarja, da je omejevanje pasivne volilne pravice morda lahko celo ustavno sporno (prostiustavno), saj 43. člen ustave izrecno določa, da v Sloveniji lahko kandidira in je potem, kaj pa drugega, lahko tudi izvoljen vsak polnoletni, opravilno sposobni državljan. Da ustave ni mogoče spreminjati kar z zakonsko novelo, pa je bržda vsakomur jasno. Posamezni predstavniki Janševega SDS so za zdaj (v svojih prvih odzivih na vložitev obeh novel) opozorili zgolj na to, da gre očitno že spet za politično motivirane zakonske rešitve, s katerimi poskušajo njihovi predlagatelji dokazati, kako zelo jim je bil in jim je še vedno v napoto Janez Janša ter da jim je prav on še vedno največji, morda celo edini trn v peti. Kdor trdi, da mu gre za ljudsko suverenost, bi nedvomno lahko predlagal tudi še uzakonitev drugih elementov neposredne demokracije.
