Tako rekoč na vsakem koraku lahko opazimo kakšno pomanjkljivost, napako, nedoslednost, težavo. Povsod sami problemi. O njih razpravljamo v službi, na kavi, pri zajtrku in kosilu ali v zadnjem času celo med spremljanjem katere izmed tekem letošnjega evropskega nogometnega prvenstva.
Vendar to, da vsi po malem kvantamo o problemih ter kritiziramo vse in vsakogar, žal ne pomeni, da se hkrati urimo v dialogu, da smo zaradi tega kaj bolj dialoški. Če pogledamo samo naše politike: stokrat laže jim je biti ideološki kot dialoški.
Dialog je pri nas nekakšen podalpski Raphus cucullatus (ptica dodo na sončni strani Alp). Večina sinov tako praviloma ni več pripravljena dialogizirati, pardon, strpno in tvorno razpravljati z večino očetov, večina bratov ne s svojimi sestrami, večina mož ne z ženami itn. Katastrofa. Vsi skupaj pa kljub temu še kar sanjarimo, da bodo vsaj predstavniki različnih in med sabo sprtih političnih taborov »jutri ali pojutrišnjem« vendarle zmogli toliko modrosti, da bodo združili moči v dialogu za narodov blagor.
Se pač zelo radi tolažimo (slepimo) z utvarami. To nam je vedno šlo kar dobro od rok. Ker smo nepopravljivi iluzijofili. Dr. Vid Pečjak bi se najbrž z mano strinjal, da je tudi to del našega nacionalnega značaja. In kaj medtem počnejo naši nadobudni »liderji«, naši domnevni krizni menedžerji. Z različnimi nastopaškimi, marketinškimi zvijačami nas, kaj pa drugega, prepričujejo, da imajo izjemne voditeljske sposobnosti, dopovedujejo nam, da vedo, kako bi lahko rešili prav vse naše težave. Zakaj pa jih potem končno že ne začnejo reševati? Ah, ti naši narcisoidni, lažni krizni menedžerji, naši le navidezno dialoški lažnivi kljukci. Če bi jih bilo manj, bi bilo zagotovo precej manj težav. Če jih ne bi bilo, bi, namesto da se kot žabe kobacamo iz mlake, ki se postopoma vse bolj segreva, končno lahko poiskali nove rešitve in potem še izboljšave le-teh. Imate prav, rezultat raziskave marketagent.com je pa le pokazal, da je v tem hipu ne glede na vse zelo zadovoljnih šest odstotkov Slovencev. Kar za žabe, ki ne opazijo, da se bomo v mlaki problemov nazadnje še skuhali, niti ni tako veliko, a ne?
