Vrtnarjenje sprošča telo in duha, računice pa ni v njem, sploh kadar si guruji sodobnega vrtnarstva izmislijo nov način pridelovanja zelenjave. Tak primer so visoke grede. Jaz bi jih imela, je dahnila žena. Prisluhnil sem ji, kot vsak zrel moški, ki ve, da je ni čez zadovoljno žensko. V naslednjem trenutku sem tudi ugotovil, da so visoke grede velik biznis, sploh v mestih, kjer mizarji iz ličnih deščic sestavljajo 80 centimetrov visoke okvire s površino poldrugega kvadrata, jih pobarvajo in iztegnejo dlan: 200 evrov, prosim. Enemu sem naravnost rekel, da je to kraja, pa je hladno odvrnil, da meščani to hočejo, pa naj plačajo. Naročil ima, da se ven ne vidi.
Veje, ki pašejo v grede, meščani morda naberejo še sami, kupijo pa najfinejšo vrtno zemljo, gnoj s kakšne biokmetije – ker tudi vsak drek ni drek (najdražje plačujemo najbolj strupenega, iz parlamenta) in še kakšne zelene, torej zdrave dodatke. Po mojem izračunu kila solate iz take, s štukaturcami ozaljšane, po možnosti mahagonijeve visoke grede, stane toliko kot tri kile pljučne.
Na žagi v sosednji vasi sem naročil kubik na pol obdelanih smrekovih plohov, v železarni kupil kilo dolgih žebljev, zakurblal motorko in se spravil sestavljat okvire. Nastali so trije mogočni sarkofagi, meter visoki, s površino skoraj desetih kvadratov, mogoče res ne 100-procentno v vinkel, ampak trdni kot skala. Nafilal sem jih s časopisnim papirjem – uganite, kje sem ga dobil –, vejami, zemljo in gnojem sosedovih ovac in naračunal, da me je vsak stal 35 evrov.
V teh visokih gredah, me je poučila zadovoljna žena, bo vse raslo hitreje in bolj bujno. Odpade tudi štihanje in talno zalivanje.
In kaj mislijo moji sovaščani? Skupna točka njihovih komentarjev je bilo – sklanjanje. Fino, nič več ne trpi hrbet, so rekle one. Kaj pa še ostane od gušta na polju, če se ne sklanjajo, so se pridušali oni.
To soboto bo v Dobrniču predavanje (tudi) o visokih gredah. Me zanima, kdo bo zmagal. Kdo bo imel doma zadovoljno ženo.
