Za vztrajno delo nebesa nagradijo tudi arheologe

LJUBLJANA – Človeška zgodovina je eno samo raziskovanje. To dokazuje že več kot 400.000 generacij. Pravzaprav že več kot štiri milijone let iščemo tisto najbolj idealno pot – do preživetja. Bržkone še mnogo več, saj genetika kaže, da smo se od šimpanzov ločili že pred šestimi do sedmimi milijoni let. Smo tudi daleč največji iznajditelji in potrpežljivi reševalci najrazličnejših ugank, kar jih je živelo!

Naši bližnji sorodniki so se sicer verjetno pojavili šele pred približno 30.000 leti. Iznašli so govorico, besede, in še nekaj lepega, slikanje in vrezovanje, menda so s slikarijami poskušali čarati, verjeti, da se bodo živali, nujne za preživetje, mamuti, bivoli, divji konji, severni jeleni, hitreje prikazale, če bodo na stene naslikali njihove podobe. Samo spomnimo se veličastnih jamskih galerij v Altamiri in Lascauxu ali pa kipcev človeka v obliki figuric, kot sta Willendorfska in Lausselska Venera, stara 19.000 let. Prav simboli (upanja) so bili tisti, zaradi katerih smo se ohranili, zaradi katerih smo, ne nazadnje, zadnja preživela hominidna vrsta. Smo produkt raziskovanja, iznajdb, uspehov in razočaranja, zmag, porazov. Prav vsak izmed nas – je raziskovalec. Večina nas je sicer usekala mimo, celo povsem mimo, a tudi tisti najbolj neuspešni poizkus je bil pomemben prispevek, da je nekdo potem nekaj izluščil, izumil, dognal, našel, res, v dolgi zgodovini človeštva je bila takšnih kalibrov – le peščica.

Srečna naključja

Na las podobno je tudi pri raziskovanju naših prednikov, naše preteklosti, pri iskanju – manjkajočega člena. Če ne bi leta 1856 v dolini Neanderthal delavci izkopavali apnenca za lokalno kemično industrijo, ne bi nikoli našli lobanje, ki so jo sprva hoteli vreči med kamnje, namenjeno uničenju. Pa je niso. In če je ne bi takrat dobil v roke nekdanji študent anatomije Johan Fuhlrott – ne bi poznali neandertalca.

Če ne bi leta 1907 kopali po neki kleti in globoko pod zemljo naleteli na neverjetno čvrsto ter krepko človeško čeljust z zobmi, ne bi vedeli nič o heidelberškem človeku. Če Louis Leakey leta 1959 ne bi imel gripe in ne bi žena Mary, ki je, medtem ko je njen mož bolehal, odpeljala psa na sprehod, ne bi vedeli za nahajališče, kjer se je kazala Zinjeva lobanja, lobanja spretnega človeka Homo habilisa. In kdo je leta 1974 našel avstralopiteka Lucy? Takratna vzhajajoča zvezda antropologije Donald Johanson, ki je raziskoval v etiopski dolini Rift. »Greva do tistega posušenega drevesa?« ga je oni dan vprašal kolega Tom Gray. Večerilo se je. »Kaj pa vem, tole moram še dokončati,« ni bil najbolj zainteresiran. »Eh, nekaj moram pač početi,« mu je rekel Tom, že odvihral, s svojo vnemo pa očitno prepričal Donalda. Ta odločitev je potem spremenila njegovo življenje, saj je še tisti večer našel najpomembnejši fosil v zgodovini ter najpopolnejše 3,2 milijona let stare ostanke skeleta doslej!

Nagrada iz nebes

Tudi slovenskima znanstvenikoma, krasoslovcu dr. Andreju Mihevcu in arheologu dr. Antonu Veluščku, je s svojima izjemnima odkritjema uspelo oplemenititi zgodovino človeštva. Prvi je z jamarjem Bojanom Volkom leta 2010 v kraški jami Bestažovca odkril neolitske poslikave, stare vsaj 7000 let, drugi je leta 2002 na Barju našel zanesljivo najstarejše od vseh doslej znanih prazgodovinskih koles v Evropi. Oba se strinjata, da sta bila na pravem kraju ob pravem času. In da je bil vmes, ob vsem znanju, ki ga premoreta, še kanček sreče.

»Jaz sicer to razumem kot nagrado nebes za vztrajnost ter za trdo in pošteno delo,« pravi Velušček. »Pri odkritju kolesa smo načrtno raziskovali prav na tem konkretnem najdišču, na Stari Gmajni pri Verdu, brez fantaziranja, kaj naj bi našli. Preprosto je šlo za izvajanje temeljnega raziskovalnega projekta, ki je bil načrtovan, in nič drugega.«

»Sploh ne gre za tekmovanje, temveč za dograjevanje neke stavbe na poti do boljšega razumevanja,« pa je o odkritjih, ki se iz dneva v dan množijo, razlagal Mihevc. In obrazložil: »Bog je svet ustvaril in mu upihnil neke zakone, po katerih se ta vrti in oblikuje, ni pa nam povedal, kateri so ti zakoni, niti nam ni dal navodil za njihovo uporabo.« Tu nastopijo znanstveniki, vsak s svojim receptom. »Veste, naše oči in razum vselej iščejo zgolj znane vzorce. Nove stvari so – neznane. Znati se je treba torej ustaviti, umiriti in pogledati v pravo smer.« Tako kot sta se takrat v Bestažovci. »V tej jami sem bil že večkrat. Nadvse zanimiva je zaradi določenega polzenja tal, ki se ga da datirati s pomočjo prazgodovinske keramike, ki je tam.«

Mihevc je hotel ugotavljati hitrost polzenja, zato je potreboval fotografa. Povabil je Volka, prijatelja iz jamarskih vrst. Šla sta v jamo, z namenom, da nekaj najdeta, kaj iščeta, nista vedela. Le to, da je jama že dolgo zaprta in da je v njej stabilna klima. »Če bi kje lahko kaj našla – potem nemara prav tu,« je bil prepričan Mihevc. Hodila sta vsak po svoji strani, ko se je Volk na lepem zaustavil in zavpil: »Je to to?« Mihevc se mu je hitro pridružil in na steni, »mimo katere jih je šlo že veliko, tudi jaz sem šel vsaj desetkrat«, opazil risbe, narisane z okrom in bržkone palcem. »Ne, to niso bile figure, bili so nekakšni znaki, jaz sem te kljuke in kvake poimenoval kar – metuljčki.« Ko bodo našli še nekaj takšnih in časovno podobnih jamskih del, bodo šele lahko razvozlali, kaj (nam) je hotel takratni človek – razodeti.

Kdor išče, ta najde

Nekateri imajo seveda manj sreče. In znanja. Imajo pa voljo. Kdor išče, ta (prej ali slej) najde. Kot na primer naš bralec, 59-letni Boris Štrukelj, strojnik in ljubiteljski snemalec z Rakeka. Pravi, da ima oko že od nekdaj našpičeno, odkar pomni, obožuje sončne vzhode in zahode. »Prav noben mi ne uide!« Romantično dušo navdihuje njihov skriti pomen, ki izvira iz fantastičnih in vsakič drugačnih oblik. »Kaj takšnega pa še ne!« pa je vznemirjeno vzkliknil, ko je s prijateljico Ledo ob podaljšanem vikendu odkrival Roglo. Nabirala sta gozdne sadeže. Po celodnevni hoji sta hitela že nazaj, saj nista želela zamuditi večerje. Ko se je na lepem Boris zaustavil in takoj pomislil na ajdovsko deklico, tisto, ki se tako iluzionistično smehlja z Julijcev. »Kaj pa gledaš?« ga je vprašala. »Mar ne vidiš?« Tedaj se je zazrla v nekaj pračloveškega in tako kot Boris videla – glavo in trup. »Je bila res samo narava kriva, da je iz skale ustvarila – podobo?« sta se vprašala. In družno potipala še palico iz smrekove korenine, na katero se je podoba opirala. »Le zakaj ne bi tega videlo še več ljudi?« se je vprašal Boris. In poslal fotografijo na Novice.

Stroka je seveda odkimavala, geologi, arheologi, umetnostni zgodovinarji, vsi po vrsti so se strinjali, da Boris ni našel nič pračloveškega. Da pa je spodbudil marsikatero raziskovalno žilico. Ki bo nekoč gotovo našla še tisti – manjkajoči člen.