Za vsak prehojeni kilometer želi en evro

SLOVENSKE KONJICE – Lansko poletje so mediji precej poročali o nevsakdanjem podvigu, ki je uspel zdaj 33-letnemu Oliverju Tiču iz Slovenskih Konjic: kot Oli the Walker (po slovensko sprehajalec Oli) je od aprila do oktobra prehodil 6840 kilometrov po ZDA. Njegova pešpot je potekala od zahodne proti vzhodni obali prek desetih ameriških zveznih držav. Čeprav je sprva mislil, da bo potoval eno leto, je na koncu za pot porabil 175 dni: »Na cilj sem prišel 27. oktobra, 28. pa sem moral iz države, ker je potekel vizum,« se spominja konca podviga pred pol leta.

Oli je na dolgo pot krenil skromno, dnevni proračun je bil 10 dolarjev za hrano, pred sabo je porival voziček, se pravi dva: »Enega sem moral zamenjati 14 dni pred koncem, in takrat sem kupil drugega.« 
S poti, pravi, je prinesel življenjsko izkušnjo, ki je ne moreš kupiti: »Imel sem ogromno pozitivnih izkušenj z ljudmi. Američani so bili bolj prijazni, kot si mislimo o njih.« Še enkrat bi šel na podobno pot, pravi, le kanček drugače bi jo načrtoval. A zdaj ima nov, lokalni projekt, in to dobrodelni.

Drugače 
kot v Ameriki

Po vrnitvi so Olija najprej nekaj časa slavili, nato se je umirilo. »Ljudje so mi pomagali, da so stvari znova stekle. Januarja sem začel delati v piceriji Paradajz, vmes pa je v meni zorela želja, da pomagam tistim, ki so prej meni – tako finančno kot z besedami spodbude.« 
Spomnimo, da je Oli odšel na pot s sponzorsko in drugo podporo konjiškega okolja, ki je bilo ponosno na krajana. Zdaj se je odločil za novo dolgo pot.

Petega maja bo Oli zakorakal na celodnevno pot po maratonski trasi okoli Slovenskih Konjic: »Po maratonski trasi Konjice–Zreče–Konjice bom hodil 24 ur, en krog znaša 10 kilometrov. Začnem ob treh popoldne, na vsakih 10 prehojenih kilometrov pa bom imel 10 minut premora,« svoj izziv predstavlja Oli. 
Doma bo hodil drugače kot v ZDA: »Tam sem začel s 30 kilometri na dan, nato pa dvigoval prehojeno razdaljo do 78 km na dan. Ampak tam sem dnevno naredil v 12–15 urah, pa nisem pretiraval.« 
Tokrat bo šel na polno, ker si bo lahko zatem organizem nekaj dni odpočil. Zjutraj in zvečer ga bo fizioterapevtka zmasirala, tega si onkraj luže ni mogel privoščiti.

Tič oziroma sprehajalec Oli načrtuje, da bo v 24 urah naredil vsaj sto kilometrov. Trenutno še nabira sponzorje, za katere ima ponudbo, povezano z razdaljo: »Več ko bom prehodil, več bo denarja – za vsak prehojeni kilometer od vsakega sponzorja želim, da v dobrodelne namene podari en evro.« 
Zbrani denar bodo nato neposredno – brez posredništva katere izmed dobrodelnih organizacij – namenili eni izmed socialno ogroženih družin, ki jih žal niti na konjiškem ne manjka.

Star voziček 
za nov podvig

Ko je svojo idejo predstavil gasilcem, prostovoljec je že 11 let, so se takoj ogreli za idejo in mu priskočili na pomoč, zato bo tudi osrednje dogajanje ob dobrodelnih 24 urah pred konjiškim gasilskim domom: »V soboto bo tekmovanje v kuhanju golaža, prodajali bomo majice z Olijem, izkupiček od obojega gre v dobrodelne namene.« 
Tič upa, da mu bodo do takrat poslali tudi njegov voziček, s katerim je prišel do cilja: »Zdaj mi ga bodo poslali, rad bi ga postavil pred gasilskim domom. Poštnina bo sicer dražja od novega vozička, a prav tega želim imeti,« se namuzne ob misli na pripomoček, brez katerega ne bi zmogel prepešačiti ameriške celine. Start in cilj 24-urnega maratona bosta pred gasilskim domom, kjer bo tudi zaslon, na katerem bo mogoče spremljati potek hoje. V dnevu dobrodelne hoje bodo lahko tudi obiskovalci naredili kak krog z Olijem. »Naredili bomo seznam, da ne bo ob treh popoldne okoli mene 15 ljudi, ob štirih zjutraj pa nobenega. Zelo bi mi ustrezalo nekaj ljudi ponoči, da z njimi naredim kak krog, ker mi bo takrat padla koncentracija,« razmišlja na glas dva tedna pred podvigom.