LJUBLJANA – Bo politiki uspelo pomesti pod preprogo celo utemeljene kritike in očitke različnih javnosti na račun tistih, ki so prejemali oziroma so si delili tako imenovani dodatek za stalno pripravljenost? Bosta mar tudi ogorčenost in razočaranost davkoplačevalcev dokončno skopneli, ko bo skopnel letošnji sneg? Tako v tem hipu vse kaže. Temu pritrjuje tudi škandalozno pojasnilo, ki ga je po zadnji redni seji vlade dal minister za javno upravo Boris Koprivnikar. Minister Koprivnikar je poudaril, da so dodatki že po zakonu o delovnih razmerjih in zakonu o sistemu plač v javnem sektorju sestavni del plače ter celo potrebni. Ker je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pa po njegovem mnenju in po mnenju vlade, v imenu katere je govoril, ni in ne more biti ne sporno ne skrb vzbujajoče, saj »masa sredstev za vse dodatke v javnem sektorju znaša v povprečju osem odstotkov celotne mase za plače«. Samo osem odstotkov celotne mase za plače.
Največ do dveh bruto plač
Ko smo v Sloveniji leta 2008 uvedli nov plačni sistem za javni sektor, je pojasnjeval Koprivnikar, so se dodatki, ki so bili prej vezani na zahtevnost delovnega mesta in vsakodnevno opravljanje nalog, prelili v osnovno plačo. Sočasno se je tudi število dodatkov zmanjšalo – prej jih je bilo več kot 100 – na devet temeljnih. No, četudi dodatek za posebne obremenitve in nevarnosti ter za manj ugodne delovne »pogoje« (razmere) razčlenimo oziroma razdelimo na posamezne načine njegovega izplačevanja, je še vedno vseh, ki se zaposlenim v javnem sektorju najpogosteje izplačujejo zaradi opravljanja nalog v posebnih oziroma manj ugodnih delovnih razmerah, največ 55. To pa menda skoraj ni omembe vredno. Minister Koprivnikar je bil zelo jasen: masa skupnega zneska za vse dodatke v javnem sektorju znaša komaj osem odstotkov celotne mase za plače. V dejavnosti zdravstva je, kot je dejal, ta odstotek sicer resda nekoliko višji (pri medicinskih sestrah gre za 11 odstotkov), v policiji prav tako (dosega višino 16 odstotkov), precej nižji pa je, recimo, dodatek za opravljanje običajnih, denimo uradniških nalog v rednem delovnem času na nekem ministrstvu. Prav ste prebrali, na ministrstvih so upravičeni do dodatkov tudi za opravljanje običajnih uradniških nalog v rednem delovnem času. Zaradi česa pa je Koprivnikar še posebno, dodatno pomirjen? Zato, ker skupni znesek za razvpiti dodatek za pripravljenost znaša le zanemarljivih, »manj kot pol odstotka, le 0,4 odstotka celotne mase za plače«. Še več, v plačni skupini visokošolski učitelji in visokošolski sodelavci znaša skupni znesek, uporabljen za takšen dodatek, celo samo štiri promile celotne mase za njihove plače. Je pa res, da so nekateri takšen dodatek prejemali, večina pa ga ni nikoli. Minister je zelo zadovoljen še iz enega razloga: čeprav so inšpektorji tudi v postopkih inšpekcijskega nadzora nad zakonitostjo izplačevanja plač v javnem sektorju oziroma izplačevanja dodatkov (denimo v zvezi z izplačevanjem dodatka za pripravljenost ali dodatkov za nadurno delo, za dežurstva itd.) občasno odkrili posamezne kršitve, te pri izplačevanju dodatkov, če jih primerjamo z vsemi drugimi kršitvami pri izplačevanju plač, sploh niso bistveno izstopale. In kaj se zgodi, ko inšpektorji kršitve odkrijejo? Če se kršitve zgodijo in jih pozneje odkrijejo, poudarja Koprivnikar, se pristojni odločijo za ustrezne sankcije: če je nekdo v javnem sektorju zares neupravičeno prejemal dodatek, ga bo praviloma moral vrniti, vendar največ do višine vsote dveh svojih polnih bruto plač.
Je to dokaz, da je že spet v javnem sektorju vse v najboljšem redu? Tako kot ko je dr. Miro Cerar – potem ko se je finančni minister le pokesal, da je dobil 3754,59 evra dodatka za stalno pripravljenost in obljubil, da bo to vrnil – brez odlašanja zavrnil odstop, ki mu ga je domnevno tako zelo načelno, vendar ne nepreklicno ponudil finančni minister? Ali kot pri ministrici za izobraževanje, znanost in šport dr. Maji Makovec Brenčič, ki je kot univerzitetna profesorica prav tako preje(ma)la sporni dodatek za stalno pripravljenost, pa tudi 19.000 evrov sejnin za navzočnost na sejah Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvisa), do katerih pa ni bila upravičena. Policija in Komisija za preprečevanje korupcije sicer še kar proučujeta, ali bi to morda lahko pomenilo bolj ali manj hudo kršitev. Kaj pa o tem pravi minister Koprivec? »Če se bo izkazalo, da takšno izplačilo ni bilo upravičeno, ga bo treba vrniti.« Genialno.
Napačno razumljena jeza?
Edini Cerarjev minister, ki se je vsaj za hip pridružil davkoplačevalcem, ogorčenim nad neetičnim početjem marsikaterega funkcionarja v javnem sektorju, je – pa še to lahko za zdaj trdimo zgolj pogojno – pravosodni minister mag. Goran Klemenčič. Klemenčič je priznal, da na sporno ravnanje nekaterih ministrov, ki so pod drobnogledom policije, protikorupcijske komisije in računskega sodišča, tudi sam kot nekdanji predsednik KPK gleda z mešanico obžalovanja in jeze. Smola, minister Boris Koprivnikar trdi, da Klemenčič že na seji vladi ni več omenjal svoje jeze. Počakajmo. Mogoče pa bo tudi Klemenčič, podobno kot ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar, ki je najprej v državnem svetu izrekla zelo resne obtožbe na račun zaposlenih na RTV Slovenija, v kratkem ugotovil, da so bile tudi njegove besede »le napačno razumljene«. Enako, kot je po pogovoru z dr. Mirom Cerarjem tisto, kar je izrekla v državnem svetu, opravičevala Bizjak Mlakarjeva.
