Za višji davek Alojzijev strmi breg zdaj zazidljiv

PREDOSLJE – Na naslov Alojzija Kozjeka iz Predoselj je pred enim mesecem prišla pošta z ministrstva za infrastrukturo in prostor. Upokojeni špediter, nekoč je delal v Iskri, je po odprtju pisma spoznal, da bo moral dve pokojnini, skoraj 1000 evrov, vplačati v državni proračun za plačilo davka za zemljišče, ki mu je lastnik.

»Okoli moje hiše, ki je bila zgrajena pred tremi desetletji na vrhu brega nad sotočjem potoka Belca in reke Kokra, so še druge parcele. Iz ene moje sta zdaj po papirjih dve. Ampak nekoč, ko sem zidal hišo, je bila samo ena. Potem so ene brihte šle spreminjat parcele, iz ene sta bili ustvarjeni dve. Sosed, ta je zdaj že pokojni, bila sva prijatelja, mi je podaril pas zemlje proti bregu Kokre, kjer gre cesta proti staremu mlinu, tega sem del podedoval po očetu. Zato, da bi bil do stavbe lažji dostop. No, to je pa postala nenadoma še tretja parcela.«

Prestrmo za hojo

Nekaj deset let se je breg nad potokom stalno posuval, reka Kokra in potok Belca sta večkrat, če je le obilneje padalo, poplavljala. Razen na zemlji, kjer je Alojzij sezidal hišo, je okoli raslo grmičevje, saj drugo pač ni moglo. »Breg do potoka je tako strm, da je treba kokoši privezati za drevje, da si ne polomijo vratov, če se slučajno lotijo postopati tam okoli. Človek peš ne pride po klancu, tako je strmo. In potem odkrijem, da so pametne glave tisto ničvredno zemljišče – ki ni primerno niti za kmetijsko obdelavo, da bi bil to gozd, ni za trditi, da bi tam stal kakšen objekt, je pa tako ali tako znanstvena fantastika – spremenile v gradbene parcele,« pove Kozjek in se prime za glavo: »Kdor je tole spravil skupaj, ni nikoli sploh prišel pogledat, kakšno je dejansko stanje. Ko sem šel na pristojne službe in rekel, naj pridejo do mene pogledat, kakšne super gradbene parcele so spravili skupaj na papirju, so mi samo odvrnili, naj sam poslikam stanje in jim prinesem fotografije. A ja? A mar nimajo kakšnega posnetka iz zraka, iz satelita na teh njihovih kompjuterjih? Po tej njihovi logiki bi bil lahko celo cel kanjon Kokre zazidljiv.«

Alojzij ne ve, kako naj se bode s pristojnimi službami za resnico, ki se dejansko vidi na terenu, če bi se le kdo podvizal do Predoselj: »Na tej zemlji pod nobenim pogojem ni mogoče postaviti stavb, še kurnik z vrha bi se kmalu prevrnil po bregu v potok, jaz pa naj plačujem davek, kot da bi bil lastnik dveh gradbenih parcel in še za zemljo, kjer stoji moja hiša? Pa saj niso pri sebi!« Enainšestdesetletnik potem nadaljuje: »Po moje se takole igrajo s papirji zato, da država dobi čim več denarja v proračun od ljudi, ki se ne znajo in zmorejo pritožiti. Kdo ve, koliko starim in neukim so poslali take papirje, kot so jih meni, in se ne bodo pritožili, ampak lepo plačali?«

»Ne bom tiho«

Kozjek razmišlja, da se bo odpravil do sposobnega odvetnika in se postavil proti državi: »Vem in sem prepričan, da je davek na nepremičnine potreben in koristen, toda ne na tak način, kot se ga gredo zdaj. Ne bom dal dveh pokojnin za nekaj, česar nimam oziroma nisem lastnik. Če bi imel dve dodatni gradbeni parceli, bi sigurno kakšno prodal že pred časom in lažje živel. Ampak če bi šel tisti breg prodajat kot gradbeno parcelo, bi me vsak, ki bi prišel pogledat, kaj ponujam, povprašal po duševnem zdravju.«

Predošljan pokaže list papirja, ki so mu ga dali na občini Kranj, na oddelku za okolje in prostor. Vloga za preverbo podatka o zemljišču za gradnjo stavb iz registra nepremičnin se učeno imenuje iz printerja potegnjen obrazec, ki pa ga Kozjek, kot trdi, niti pod razno ne bo izpolnil. »Rekli so mi, naj poslikam stanje, naj izpolnim vlogo, poleg vsega pa naj prilagam še ene dokumente, predvsem geodetski načrt, iz katerega je razvidno, da na parceli ni možna gradnja stavb zaradi prevelikega naklona, ali je kakšen drug infrastrukturni objekt že na tej parceli in podobne hece. Po mojem bi moral vzeti v roke še meter in sam premeriti celo zemljišče, saj kot vem, spodaj pri vodi nikoli ni nihče delal odmere, pa še voda, ki je poplavljala, je precej zemlje odnesla.« Potem Kozjek pove, da je bila nekoč čez njihovo, danes njegovo parcelo speljana cesta in naprej je stal še most, čez katerega so hodili delavci na delo v nekdanjo tovarno Oljarica Kranj: »Glede na vso zmedo sem skoraj prepričan, da imajo v svojih zemljevidih celo še tisti most, ki ga že od šestdesetih let prejšnjega stoletja ni več. Pa tudi del brega je voda že odnesla skozi desetletja, poleg tega so tri leta nazaj popravljali brežino ob sotočju in je zemljišče popolnoma drugačno, kot je v dokumentaciji. Ne, ne bom se pustil, ne bom tiho in plačal davkov za nekaj, kar ni.«