V četrtek zvečer sem z delčkom desnega kotička očesa na vrtu ljubljanske restavracije videl nekaj trenutkov zadnjih akcij naše reprezentance, ki je slavila proti Špancem. Pred turnirjem sem v mestu od blizu opazil le en plakat, verjamem, da jih je bilo več. Vzdušje na televiziji in zlasti na spletu me je na trenutke zavedlo, mislil sem, da so se tekme že začele. Košarkarska vročica je tako zame osebno naraščala bolj virtualno, ne pa fizično, tako kot včasih v pomenkih ob občudovanju časopisnih portretov Ćosića in Dalipagića. Peter Vilfan v svoji biografski knjigi o zlati generaciji jugoslovanske košarke govori, kako je vstopil v hotel, kjer je že čakal Mirza Delibašić s cigareto v roki in zvrhanim pepelnikom ogorkov: »Šta je, Mali!« ga je nagovoril s karizmatičnim glasom. Bosanski as je pokadil 40 cigaret na dan.
Danes je drugače, pravijo. Naši fantje niso prav nič slabši od omenjene zlate generacije, za mlade so prav tako junaki, kot so bili oni za nas. Toda za dosego košarkarske Šta je, mali poetike je vendarle treba kanček balkanskega (?) nihilizma. In po moje ni mogoča na internetu, saj predvideva preveč individualizma. Po drugi strani si danes težko predstavljamo organizacijo prvenstva brez podpore spleta, ekonomsko se stvar preprosto ne bi izšla.
Tekme so v Sloveniji res bolj ali manj razprodane, toda španski tisk se menda ni pretirano razpisal o četrtkovem porazu, kot da tekma za njih ne bi imela teže. Na spletu je bilo precej bolj živahno, a tam je vse tako hitro, kar preveč hipno. Zdi se, da se nacionalni ponos, na katerega karto pravzaprav igrajo vsa velika športna prvenstva, med migajočimi sličicami kar malo izgublja.
Je pa ena stična točka med prej in zdaj. V lokalu sem sedel z damama mojih let, ena lepša kot druga, za koše tri, bi rekel. »Oh, kako mi je bil všeč Knego!« se je spomnila skodrana. »Le po hrbtu je bil preveč poraščen!«
Morda bom pa še šel posedet v lokal, zadnje poteze proti Špancem so bile vrhunske. Pa tudi punce bodo tam, ne? To bo pa že zgodba.