NOVO MESTO – Resda je za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, po zakonodaji država odškodninsko odgovorna, a če boste hoteli uveljavljati odškodnino, boste imeli nemalo težav, da bi prišli do nje, verjetno kvečjemu stroške in razočaranje. Kot jih ima Posavec Uroš Koritnik, ki je pred petimi leti na cesti Zameško–Šentjernej padel z motorjem, ker ga je oplazila štorklja.
Normalno tveganje
Če lahko potegnemo zaključke sodbe Okrožnega sodišča Novo mesto, je namreč tveganje srečanja s štorkljo na območju, kjer se te živali pogosto pojavljajo, običajno oziroma normalno in ga prevzame vsak, ki se v tem okolju giblje. »Gre za vsakdanja, splošna tveganja, ki so tako pogosta in običajna, da so sestavina bivanja vsakogar. Zgolj dejstvo, da je morebiti prišlo do srečanja z živaljo zavarovane vrste, tako ne more biti škodni dogodek, za katerega bi bila država odškodninsko odgovorna,« piše v sodbi v imenu ljudstva. In v taisti sodbi sodišče zaključuje, da trka motorista s štorkljo sploh ni bilo. Čeprav so to takoj po nesreči policistom in očividcem povedali vsi trije motoristi, ki so se sončnega dopoldneva peljali skupaj iz Krškega. Pa ne le to: ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke so povsem v nasprotju s trditvami motoristov, ki so drug za drugim vozili po omejitvah, cesta pa je na tistem delu sicer ravna, a prihaja iz ovinka v nov ovinek. A izvedenec je na podlagi drsenja motorja, ta je po padcu drsel 192 metrov in še udaril v jarek, izračunal, da je motorist najverjetneje vozil v razponu od 152 do 172 km/h, kar je precej več od dovoljenih 90 km/h.
Tistega dne se je Uroš s kawasakijem Z 1000 peljal proti Šentjerneju. Pogled je imel usmerjen na cesto, takrat pa je nenadoma z desne priletela štorklja in trčila v njegovo glavo. Verjetno ga je le oplazila, a Uroš je izgubil nadzor nad motorjem in padel po cesti ter se večkrat prekotalil in nezavesten pristal v jarku. Motorno kolo se je kotalilo še dlje in je bilo povsem uničeno, Uroš pa je dobil pretres možganov, udarnine po telesu, multipli zlom vratne hrbtenice, poškodovano je imel tudi oko. Prijatelja, ki sta videla tako štorkljo kot Urošev nesrečni padec, sta mu takoj priskočila na pomoč, res pa da se v tistem nihče ni ukvarjal s štorkljo. Je odletela ali morda končala svoje življenje?
Tri dni za prijavo
Tega nihče ne ve, a očitno bi se morali v takšnem primeru motoristi poleg tega, da so pomagali nezavestnemu in poškodovanemu prijatelju, ukvarjati tudi s ptičem, ki je Urošu presekal pot, le tako bi namreč sodišče verjelo, da je bil ptič kriv za trk. Pa še na nekaj bi moral Uroš, ki je bil nekaj dni v bolnišnici, potem pa je sledilo še dolgotrajno zdravljenje, misliti v času okrevanja: nesrečo bi namreč moral v treh dneh pisno prijaviti zavodu za gozdove, to namreč določa zakon o divjadi in lovstvu. Če tega ni storil on, bi lahko kdo od domačih, z Uroševim pooblastilom seveda, je navedeno v sodbi.
»Sodišče je tožbo oškodovanca Uroša Koritnika proti državi v delu, ki se je nanašal na povzročeno materialno škodo, zavrglo, ker škode ni prijavil v treh dneh po škodnem dogodku točno določenemu organu, to je Zavodu za gozdove Republike Slovenije, četudi je škodni dogodek – padec z motorjem – na kraju nezgode obravnaval pristojen državni organ, torej policija, in četudi je bil poškodovani Uroš Koritnik v času, ko bi moral prijaviti škodo, hospitaliziran. O argumentu sodišča, da bi lahko to škodo prijavil kdo od njegovih bližnjih, pa tako ali tako ni vredno izgubljati besed!« je opozoril Koritnikov odvetnik Iztok Starc iz Odvetniške družbe Grilc, Starc & Partnerji in nadaljeval: »Očitno smo si državljani sami krivi za vso škodo, ki nam jo povzročajo s strani države zaščitene prostoživeče živali, saj bi morali predvidevati in računati na to, da nam je tovrstna škoda lahko kjer koli in kadar koli povzročena! Da zgornja trditev ni daleč od resnice, pa morda še tale podatek: do 7. julija 2014 je po zakonu o divjadi in lovstvu (peti odstavek 54. člena) veljalo, da je država dolžna poravnati škodo, ki jo povzročajo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, ne glede na krivdo, torej je bila odgovornost države objektivna. Po tem datumu pa to ne velja več, saj je država potihem črtala to zakonsko določilo, tako da njena odgovornost za škodo, ki jo povzročijo zaščitene prostoživeče živali, ni več objektivna. S tem je po novem postala možnost uspešnega uveljavljanja tovrstnih odškodninskih tožb proti državi tako rekoč misija nemogoče.«
Starc poudarja, da so odškodninski zahtevki državljanov proti državi za posameznika finančno in časovno zelo izčrpavajoči, zato žal tudi ta primer po vsej verjetnosti ne bo dobil sodnega epiloga z uporabo rednih in izrednih pravih sredstev. »Po drugi strani pa država za izogibanje svoji odgovornosti in izmikanje plačevanju odškodnine uporablja vsa pravna sredstva, denar in čas, ki ga ima za tovrstne zadeve na razpolago. Žal povprečni državljani s povprečnimi dohodki takšnih možnosti nimajo. In država na to tudi računa,« je opozoril Starc.
