LJUBLJANA – Glede na rezultate nekaterih spletnih anket naj bi že kar vsak četrti Slovenec in vsaka peta Slovenka varala svojega partnerja. Živijo dvojna življenja, lažejo, za svoje avanture najemajo stanovanja, se dobivajo v hotelih, na osamljenih parkiriščih, srečujejo se celo večkrat na dan. Nič čudnega torej ni, da je nezvestoba, kot je ugotovil 25-letni Aljaž Jurejevčič, tudi odlična tržna niša. Aljaž je namreč zasebni detektiv, ki se je specializiral prav za razkrinkanje skokov čez plot. Dela, pravi, ima čez glavo.
Do pet primerov na mesec
Da se je odločil razkrivati prav takšne primere, pravi, je prišlo samo po sebi. »Ker mi je to delo preprosto zanimivo, to je najbrž kar glavni razlog. Pri preverjanju bolniških ali testih alkoholiziranosti ter vročanju pošte je manj adrenalina.« Adrenalina? Ja, tega je v njegovi službi, kot priznava, res veliko!
Zanimivo je, da je med strankami, ki sumijo, da jih partner vara, približno enako število moških kot žensk. »Morda bi kdo pričakoval, da le žene dajo zasledovati svoje može, a v resnici ni čisto tako. Tudi veliko moških je, ki sumijo, da jim je žena nezvesta. Pa ne le žena ali punca, včasih dajo zasledovati celo svoje ljubice, torej ženske, s katerimi sami varajo!« nam je zaupal sogovornik.
Najamejo ga tako premožnejši Slovenci – med njimi tudi žene znanih podjetnikov, politikov – kot tudi tisti, ki nimajo toliko denarja. »Detektivske storitve so resda kar drage, splošna urna postavka, ki jo priporočajo na detektivski zbornici, je 70 evrov. A ceno seveda prilagajamo glede na konkurenco pa tudi na izkušnje. Ker sem še razmeroma mlad in manj prepoznaven detektiv, po svojem ceniku računam 40 evrov na uro. A to je zelo okvirna postavka, v praksi po navadi določimo pavšalni znesek.«
Koliko stane razkrinkanje enega skoka čez plot, se razlikuje od primera do primera. »Včasih nezvestega partnerja odkrijem že v nekaj urah, včasih traja tudi do 14 dni. V povprečju pa bi lahko rekel, da je cena enega takšnega primera približno tisoč evrov. A to je, poudarjam, zelo groba ocena.« Na mesec, pravi, dobi različno število naročil. »Tudi do pet,« pove.
V 85 odstotkih sum upravičen
Čeprav obožuje Sherlocka Holmesa, pravi, da detektivi v realnosti niso ravno takšni, kot jih prikazuje hollywoodska industrija. »Ne, ne, nobenih pip in klobukov,« se zasmeji, ko ga vprašamo, ali nosi uniformo. »Res pa je, da si pri kakšnem prijatelju kdaj sposodim bundo ali avto, da tisti, ki ga zasledujem, ne bi postal pozoren name.« Prevozno sredstvo, pravi, v skrajnem primeru tudi najame. »Tudi to se je že zgodilo, sicer pa načrtujem nakup še enega avtomobila, to bo ceneje zame in tudi za moje stranke.«
Zasačili, pravi, ga niso še nikoli. »Sem pa jaz velikokrat zasačil njih!« Izkazalo se je, da stranke, ki ga najamejo, po navadi upravičeno sumijo, da jih partner vara. »Rekel bi, da je tako v približno 85 odstotkih.« Največkrat, pravi, jih dobi pred kakšnim motelom.
»Stranka mi na uvodnem sestanku pove ime partnerja, pokaže njegovo sliko in to, kakšen avtomobil vozi. To je načeloma dovolj. Če gre za poslovneže, mi povedo še uro sestanka ali drugega opravka, za katerega sumijo, da je lažen, in potem preverim, ali je dotična oseba takrat res na službeni dolžnosti ali kje drugje.«
In kakšen je epilog? »V manjšini primerov, kot rečeno je to okoli 15 odstotkov, stranki pač povem, da je bila zasledovana oseba dejansko tam, kjer je rekla, da bo. Več kot 14 dni ene osebe še nisem preverjal. Ko pa imam dokaz, da gre res za nezvestobo, je odziv različen od stranke do stranke. Že se je zgodilo, da je kakšna hotela tudi z mano na teren... Kako je odreagirala, ko je videla svojega partnerja v objemu druge, pa si lahko mislite...« Groženj zasačenih mož ali ljubimcev za zdaj, pravi, še ni dobil. »O tem niti nočem razmišljati.«
Aljaža smo za konec vprašali, ali je zaradi svojega dela začel drugače gledati na življenje, predvsem na ljubezenske odnose. »Ne. Preprosto ne dovolim, da bi to vplivalo na mojo zasebnost. Za zdaj mi uspeva.«
Detektiv z licenco Aljaž Jurejevčič, po rodu Primorec, ki pa že nekaj let živi v prestolnici, je pred kratkim diplomiral na ljubljanski fakulteti za varnostne vede. »Izobrazba sedme stopnje je tudi pogoj, da sploh lahko opravljaš licenco za detektiva,« nam je pojasnil sogovornik. »Na Detektivski zbornici Slovenije sem moral narediti še nekaj dodatnih izpitov, ki so bili kar zahtevni, saj moraš nekatere zakone znati dobesedno na pamet.« Aljaž je to uspešno prestal in je zdaj eden od približno 80 licenciranih slovenskih detektivov. Že med opravljanjem licence je navezal nekaj stikov iz te branže, prek katerih se je spoznaval z detektivskim delom. »Delal sem pri znanem izvršitelju Nikoli Trifunoviću. Tam sem se veliko naučil, a čez čas sem si zaželel narediti korak naprej,« je priznal 25-letnik. Zato se je s prijateljem, prav tako detektivom Urošem Gracarjem, s katerim sta se spoznala prav na predavanjih za pridobitev licence, odločil, da gre na svoje. »Pred približno dvema mesecema sva odprla vsak svoj s. p., na terenu pa večino časa delava skupaj, saj brez partnerja – predvsem pri razkrivanju nezvestobe – največkrat ne gre.« |
