CANKOVA – V Domajincih, kjer so v nedeljo potekale tradicionalne vaške igre občine Cankova in njihovih gostov, se je končal drugi prekmursko-dolenjski dobrodelni Pohod prijateljstva. Po štirih dnevih hoje in 172,8 premaganega kilometra, od Šmarjete do Domajincev, je 11 udeležencev s ponosom dejalo, da jim je uspel veliki met, kajti ni mačji kašelj po takšni vročini prehoditi takšno pot. Toda prijateljem iz dveh slovenskih občin, s severovzhoda in jugovzhoda države, je to uspelo že drugič, saj so lani hodili iz Prekmurja do Dolenjske, tokrat pa v nasprotni smeri. Občini Cankova in Šmarješke Toplice sta sicer pobrateni: listino o pobratenju sta 14. junija 2008 v Šmarjeti podpisala še vedno aktualna župana Drago Vogrinčič in mag. Bernardka Krnc.
Najtežje čez Boč
Prav županja Krnčeva je bila pobudnica omenjenega dobrodelnega pohoda. Lani zbrana sredstva so namenili otrokom iz socialno ogroženih družin, ki so ostale brez dohodkov zaradi propada Aha Mure, letos pa so sredstva zbirali za pomoč občanu Šmarjeških Toplic, Tinetu Gradišarju, ki je po hudi delovni nesreči leta 2013, ko mu je spodrsnilo z lestve in je padel s 4,5 metra, postal invalid – tetraplegik. Ker je skupina Prekmurcev na Dolenjsko prispela že v sredo proti večeru, so nesrečnega Tineta, za katerega lepo skrbijo domači, razveselili z obiskom, tega se je udeležila tudi županja. Tine Gradišar jim je bil hvaležen, da so se spomnili nanj in mu bodo pomagali uresničiti veliko željo, da bi dobil posebej zanj prilagojeno vozilo, v katero bi se lahko odpeljal z električnim invalidskim vozičkom. Zdaj tega ne more, ker je ta pretežak in se ga ne da zložiti, tako da ga morajo starši prekladati v izposojen navaden voziček in nato v avto. A 37-letnik, ki ga je usoda za vse življenje prikovala na posteljo in voziček, si želi več družbe, s posebnim vozilom bi ga lahko kar na električnem vozičku odpeljali kam na obisk, na terapijo, zdravniški pregled itd. A z nizko invalidsko pokojnino in skromnimi družinskimi dohodki do takega avta, ki bo stal okrog 30.000 evrov, sam ne bo mogel priti.
Enajst udeležencev pohoda se je z domačinom Ivanom Petančičem in Cankovčanom Jankom Duričem na čelu izpred občinske stavbe v Šmarjeti odpravilo peš na dolgo pot do Cankove v četrtek, 6. avgusta. Srečno pot jim je zaželela županja Krnčeva in jih skupaj s kolegom iz Cankove, Dragom Vogrinčičem, v nedeljo pozno popoldne pričakala v Domajincih. Bilo je težko in naporno, bolj kot kilometre pa je bilo težko premagovati vročino, a vsem je uspelo in nihče ni imel hujših posledic, niti žuljev ne. Nekaterim je bilo najtežje, ko so morali prehoditi Boč, in ko so drugi dan pohoda, po dobrih 53 kilometrih, prispeli v Makole, so bili vsi še posebno zadovoljni in veseli. Naslednji dan je bilo lažje, saj so se po ravninskem delu Haloz dobesedno sprehodili do Zagorcev pri Juršincih, za zadnji dan pa jim je ostalo še 30 kilometrov po veliki vročini do Domajincev.
Sicer pa, ker Tine Gradišar potrebuje še veliko sredstev, bo 28. avgusta v kulturnem domu v Šmarjeti dobrodelni koncert, občina mu je dala brezplačno uporabo dvorane, konec meseca, 30. avgusta, pa bo organizirala še kolesarski izlet iz Šmarjete do Cankove, tudi z dobrodelno noto in zbiranjem denarja za invalidnega Tineta.
Izučeni zidar
Rodil se je 21. oktobra 1977 v Novem mestu, stanuje pa v Šmarjeti. V Novem mestu se je izšolal za zidarja in pripravništvo opravljal pri podjetju Pionir. Prvo zaposlitev je dobil pri podjetju Koračin, s.p. Kmalu je zbolel na želodcu in črevesju, tako da je bil nekaj časa na bolniškem dopustu, nato pa ostal brez zaposlitve. Zaradi zdravstvenih težav je postal invalid tretje stopnje. Ko so se te težave umirile, se je znova zaposlil pri podjetju Vrščaj, tam je bil zaposlen 11 let. Ves ta čas, ko je počasi nabiral znanje in prakso, si je želel opravljati samostojno delo. To je tudi storil, poleg tega pa je, kolikor je bilo v njegovi moči, pomagal še samostojnemu podjetniku Janezu Knezu, ki ga je od vsega začetka vabil, da bi se zaposlil pri njem.
»Aprila predlani sem njegovo ponudbo sprejel in pri njem delal vse do nesreče novembra istega leta, ko sem padel s strešne plošče in si zlomil hrbtenico ter poškodoval hrbtenjačo. Nesreča me je prikovala na električni voziček in posteljo, kar pomeni, da sem popolnoma odvisen od pomoči staršev. Ko sem sprejel dejstvo, da tega dela ne bom mogel več opravljati, sem po dolgi hospitalizaciji in rehabilitaciji v Soči z veliko vztrajnostjo in trmo vsaj toliko pridobil mišice v rokah, da se lahko popraskam po glavi, nosu. Nisem obupal. Moj vsakdan je odvisen od staršev, ki poskrbijo zame, in sem jim zelo hvaležen, vseeno pa nastane velik problem, ker sem nemobilen. Zato sem se odločil, da bi skupaj z dobrimi ljudmi, poznanstvi delno zbral sredstva za nakup prilagojenega vozila z rampo, ki pa je zelo drago. Ker uporabljam akumulatorski voziček, ki je težji od 120 kg, sem primoran kupiti ustrezno vozilo, da se lahko vkrcam z vozičkom, in ga vozi kdo drug. Zaradi prizadetih rok in nog ga namreč ne morem voziti sam,« pravi nesrečni Tine.
Želi si, da bi bil kljub tetraplegiji bolj samostojen in mobilen, da bi lahko obiskal sorodnike, znance in prijatelje, ne nazadnje se vozil na preglede, terapije in tako čim bolj razbremenil starše, ki ga težko dvignejo in položijo v avto, pa tudi zanj je vožnja na avtomobilskem sedežu neudobna in naporna. Včlanjen je v Zvezo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, ki mu prek transakcijskega računa pomagajo pri zbiranju sredstev za nakup avtomobila.