PIŠECE – Kakšni borci so otroci, ki jih je življenje prikrajšalo za igro z vrstniki, njihovim staršem pa naložilo dodatno breme in skrbi, dokazuje tudi danes 12-letna Patricija Butkovič iz Pišec pri Bizeljskem. Rodila se je v komaj 26. tednu nosečnosti in imela ob rojstvu borih 570 gramov. Potem ko je bila kar štiri mesece, zaradi slabo razvitih pljuč, priklopljena na kisik, je staknila še infekcijo spodnjih dihal. Možgani so takrat dobili premalo kisika, kar je bil verjetno vzrok nastanka cerebralne paralize. Zdravniki so mamico Marijo in Vojka Butkoviča pripravili na najhujše. »Vse je v božjih rokah, lahko samo čakamo,« se njihovih besed iz tistega obdobja, ko je hčerkica nemočna ležala na intenzivni negi, spominja očka Vojko. A Patricija je dokazala, da je borka, z njo vred pa tudi njeni starši, ki nikoli niso vrgli puške v koruzo in niso hoteli verjeti, da pri njuni hčerkici ni pričakovati nobenega večjega napredka.
»Hvala
terapevtki Petri!«
Kako so se motili. Ta je viden, še posebno zadnja leta, odkar hčerki omogočata, da obiskuje tako imenovane therasuit terapije, ki so zelo drage, zdravstvena zavarovalnica pa zanje ne krije stroškov, zato zdravniki zanje ne pišejo napotnic. Kot da to še ne bi bil dovolj hud udarec za družino, so starši ostali brez službe. Ker je Vojko do danes ni našel, je v celoti prevzel skrb za hčerkico, nekaj malega pa mu za izgubljeni dohodek primakne država. Marija pa je po izgubi službe znova dobila zaposlitev, ki jo je sprejela z obema rokama. Za družino je vsaj en reden mesečni dohodek pri hiši seveda neprecenljiv. Nikakor pa denar ne zadošča za vse drage, dodatne terapije, ki jih, kot rečeno, zdravstvena zavarovalnica ne priznava. A Patricija je živ dokaz, da se z veliko volje da doseči marsikaj. Če bi vse, kar izrečejo zdravniki, starši vzeli za suho zlato, bi njuna Patricija danes morda res ždela v kakšnem zavodu, brez volje do življenja. Po njuni zaslugi pa je živahno in zvedavo dekle, ki resda še ne more hoditi, a je zanjo izjemen napredek že, da stoji in tudi sedi na stolu. »Za vse to pa gre zahvala terapevtki Petri Timošenko iz Pesnice, ki izvaja te terapije,« pravi oče Vojko.
Obožuje fante s harmoniko
Ker vse to stane, staršem ne preostane drugega, kot da se po pomoč vsake toliko časa obrnejo na dobre ljudi. Letos sta zato že drugo leto zapored sama organizirala koncert in prosila glasbenike, ali bi bili pripravljeni nastopiti na koncertu za njuno Patricijo. »Dela je bilo ogromno, priprave so potekale od novembra lani. Pri tem nama je pomagal prijatelj, a v glavnem je vse bilo na najinih ramenih,« je za Slovenske novice povedal Patricijin oče Vojko Butkovič. Le tri dni pred koncertom, ki bi moral biti v domačih Pišecah, pa sta doživela hladen tuš. Prostor, za katerega sta bila dogovorjena, ni bil na razpolago, ker so imeli v njem predvideno neko pogostitev oziroma veselico. »Čisto sva bila obupana in mislila sva že, da bova morala vse skupaj odpovedati,« pravi Vojko. A v zadnjem hipu se je le našla rešitev in humanitarni koncert so v soboto izvedli v Domu kulture v Brežicah. Tam so se zbrali številni glasbeniki pa tudi obiskovalci, ki so z nakupom vstopnice Patriciji omogočili, da bo še lahko deležna nadaljnjih terapij. Zanjo pa je bil to poseben dogodek tudi zato, ker obožuje glasbo. »Najraje ima narodno-zabavno in fante s harmoniko,« pravi njen očka. Patriciji so peli in igrali Marko Vozelj pa Ansamel Petra Finka, Gadi, Vesele Štajerke, Ansambel Donačka, Atomik Harmonik, Slovenski zvoki, Brežiški flosarji, Iber in Mladi Dolenjci. Posebno presenečenje je bil nastop Vilija Resnika.
Zamaške zbirajo že več let
Patricijini starši so hvaležni vsem, ki so se odzvali. Marija in Vojko pravita, da verjetno ne bi vztrajala, če terapije ne bi dajale rezultatov. Ne le da Patricija danes stoji na nogah, od lanske pomladi se vozi že tudi s triciklom. »Poleg tega rada riše in gleda revije, naravnost pa obožuje telefone in tablični računalnik. In ni ga telefona, ki ga naša Patricija ne bi znala odkleniti,« ponosno pove očka Vojko. Tudi umiva se sama, očka in mamica sta ji ob umivalniku zgolj v oporo. »Skratka, midva se razveseliva vsakega, četudi najmanjšega napredka, ki ga starši zdravih otrok niti ne zaznajo,« povesta. Patricija, ki obiskuje Osnovno šolo dr. Mihajla Rostoharja s prilagojenim programom v Krškem, bo kmalu dobila posebno oporo, s katero bo lažje stala pa tudi sedela. »Res sva presrečna, ko jo gledava, kakšna je danes. Zagotovo tolikšnega napredka ne bi bilo brez izdatnih sredstev za drage in zahtevne terapije, ki se izvajajo po tri ure vsak dan tri tedne zapovrstjo, potem sledi nekajmesečni premor. Nepomembno ni niti, da se Patricija s terapevtko izjemno dobro razume in jo ima rada,« še povesta Marija in Vojko, ki se trudita denar za terapije zbrati tudi s plastičnimi zamaški. To traja že več let in doslej se jih je nabralo za 12 ton. »Povem vam, da čisto vsak zamašek šteje in smo vsakega paketka zelo veseli. Vemo, da ljudje nimajo denarja, tako pa nam lahko pomagajo. Velikokrat zamaške pošljejo iz kakšne šole. Saj poznate tisto, zrno na zrno pogača, in tako je tudi pri zamaških,« pravi Vojko Butkovič. Ves zbrani denar, tako od koncerta kot od zamaškov, se steka na posebni račun, odprt pri Škofijski Karitas v Celju. Da je vse transparentno in tako, kot mora biti, starši s tega plačujejo račune za terapije. In kaj si očka Vojko in mamica Marija v prihodnosti še želita za svojo Patricijo? »Da bi nekoč sama naredila kakšen korak. Za zdaj je nogice še ne ubogajo.« Upanje pa seveda ostaja.
