NOVO MESTO – Tistega dne si je peterica pripornikov, ki so bivali skupaj v zaporniški celici novomeškega zapora, na različne načine krajšala čas; malo so igrali šah, se pogovarjali, poležavali po posteljah, a mir je ves čas kalil eden od priprtih, Alžirec Tahar Marouf, ki so ga policisti na meji prestregli s ponarejeno osebno izkaznico, in ker je bil v Nemčiji že obsojen in begosumen, priprli.
Prav ta Alžirec se je večkrat obregnil ob Dolenjca Roberta Trščinarja, znanega zapornika, ki je že večkrat opozoril nase, ne le takrat, ko je kradel kot sraka, predvsem kmetijsko orodje in opremo, temveč se je o njem govorilo tudi konec leta 2013, ko je na dan samostojnosti in enotnosti spektakularno pobegnil iz ljubljanskih zaporov. V bivalnem prostoru polzaprtega oddelka je namreč prerezal rešetko na oknu, šel po strehi, po poklicu je namreč krovec, se z vrvjo, spleteno iz rjuh, spustil na tla, potem pa preplezal še žično ograjo in že je bil na parkirišču sosednje bolnišnice, od koder je ušel brez sledi. Da je pobegnil, so v zavodu ugotovili skoraj uro pozneje. Za Trščinarjem je bila razpisana celo mednarodna tiralica, policisti pa so ga prijeli šele konec marca v Brestanici.
A v zadevi, v kateri je tožil zapore, je bil žrtev, v sporu z Alžircem je namreč grdo skupil njegov mezinec. Da je za poškodbo odgovoren prav ta pripornik, ni nobenega dvoma. Alžirec je bil zaradi povzročitve hude telesne poškodbe, torej zaradi Trščinarjevega poškodovanega mezinca, obsojen na tri mesece zapora, a Dolenjec je bil prepričan, da so za poškodbo odgovorni tudi pazniki, ki da niso pravočasno ukrepali in preprečili napada. Zato se je odločil za tožbo in od zaporov zahteval 6600 evrov, a sodba okrajnega sodišča v Novem mestu je jasna: ravnanje pravosodnih policistov ter vodje izmene je bilo v skladu s pravilnikom o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov. Pazniki torej dolžnih ravnanj niso opustili, poškodba, ki jo je utrpel Trščinar, je v celoti posledica kaznivega dejanja Alžirca, na čigar ravnanje pravosodni policisti niso mogli vplivati, zato je odškodninski zahtevek neupravičen. Ker se na sodbo ni pritožil, je ta pravnomočna.
Tri operacije
Spor med Alžircem in Dolenjcem je vzniknil pred štirimi leti in pol. Alžirec naj bi bil precej konflikten, nenehno je provociral druge, jim grozil in izzival k pretepu, razmetaval je žlice in drug pribor, med vsemi pa je imel očitno »najraje« prav Trščinarja. Ko je ta tistega 17. februarja 2013 legel na posteljo, je Alžirec skočil nanj ter mu grozil, takrat pa je Trščinarju uspelo vstati, da bi o izzivanju k pretepu obvestil paznike. Alžirec ga je zagrabil za prst in mu strgal tetivo, in to prav na tistem prstu, ki si ga je na novega leta dan Trščinar poškodoval, ko je poskušal s stolom odpreti okno, pri tem pa padel, s prstom udaril po šipi, jo razbil in se porezal po mezincu. Le par dni pred vnovično poškodbo istega mezinca si je snel opornico. Zadnja poškodba je bila precej resna, saj je moral na kar tri operacije, potrebne so bile terapije, ekstenzijsko opornico je moral nositi kar šest mesecev. Stanje po poškodbi še vedno ni v redu in ga bo to zagotovo oviralo pri delu, ko bo prišel na prostost.
Trščinar in drugi priporniki naj bi paznike že nekaj dni pred to poškodbo opozarjali na nasilnega Alžirca in jih prosili, naj ga premestijo drugam, pa so dobili odgovor, da naj počakajo do ponedeljka oziroma do prihoda načelnika, a tega na sodišču zaslišani pazniki niso potrdili, omenjeni konflikt je bil prvi, so povedali, sicer pa sta paznika takoj, ko sta zaslišala kričanje iz celice, priskočila na pomoč in ločila pripornika.
Trščinarju, ki kazenski list pridno polni od leta 2006, odškodnina torej ne pripada, bo pa moral Zavarovalnici Sava, kjer imajo zapori zavarovano odgovornost, plačati 73 evrov pravdnih stroškov.
Prerezal rešetko Trščinar je opozoril nase konec leta 2013, ko je na dan samostojnosti in enotnosti pobegnil iz ljubljanskih zaporov. V bivalnem prostoru polzaprtega oddelka je prerezal rešetko na oknu, šel po strehi, se z vrvjo, spleteno iz rjuh, spustil na tla, potem pa preplezal še žično ograjo in že je bil na parkirišču sosednje bolnišnice, od koder je ušel brez sledi. Na svobodi je bil vse do marca. |