LJUBLJANA – Magirus S25 je edino tovrstno vozilo na svetu,« pravi Srečko Dermol, vodja voznega parka Gasilske brigade Ljubljana, ko pokaže vozilo z lestvijo. Izdelali so ga leta 1932, a je bilo zaradi predelave v gasilsko vozilo prvič registrirano leta 1934, ko je imela Ljubljana poklicno gasilsko enoto že dobrih 12 let. Vozilo ima 6-valjni linijski, vodno hlajeni bencinski motor z močjo 110 KS. »Zanimivo je, da kljub veliki višini dviga – 30 metrov – nima nameščenih bočnih podpornikov,« pravi Srečko Dermol. Uporabljali so ga do leta 1970.
V letih 1989–1990 so avto v celoti razstavili in obnovili. »Po obnovi so nam iz podjetja Magirus, kjer tega tipa nimajo v svoji muzejski zbirki, zanj ponujali dve novi vozili,« pravi Srečko Dermol. To bi bilo, če prevedemo v današnjo vrednost, več kot milijon evrov oziroma bližje milijonu in pol. O ponudbi niso razmišljali, pravi Dermol: »To je edino obnovljeno vozilo tega tipa na svetu. Je pomemben del zgodovine Gasilske brigade Ljubljana in naše tehniške dediščine.« Zdaj z magirusom naredijo od 250 do 300 kilometrov na leto.
Voziti ga znata le dva
Še starejše je drugo njihovo vozilo, steyr, ki ima priznano letnico izdelave 1922, a je verjetno iz leta 1913. V Ljubljano oziroma h gasilcem je prišel leta 1922, ko je bila ustanovljena poklicna gasilska enota. Steyr je bil njihov prvi avtomobil, ki pa je zagotovo starejšega letnika, saj so kupili že rabljenega. »Izjemno zanimiv je tudi po tem, kako je narejen, saj ima železno kabino, nadgradnja pa je lesena,« pokaže Srečko Dermol posebnosti starodobnika. Motor je 6-valjni linijski, vodno hlajeni bencinski motor, ki ima 3325 ccm delovne prostornine. Moč motorja je 25 KW, največja hitrost pa je 48 km/h. »Prva os je brez zavor, na drugi pa so mehanske boben zavore,« pokaže sogovornik.
Ko so steyrja, ki je bil orodno vozilo s črpalko, prenehali uporabljati, je bil v hrambi v Gasilski opremi, potem pa so ga ljubljanski poklicni gasilci »našli« leta 1990 ob nekem snemanju za televizijo. »Ostal je tu, kamor spada, v brigadi,« pravi Srečko Dermol o avtomobilu, za katerega se ne ve, koliko časa so ga uporabljali pri intervencijah.
Oba starodobnika vsako leto registrirajo, saj ju uporabljajo pri paradah in porokah gasilcev. Takrat ju spremljata enoti v starih uniformah. Magirusa zna voziti nekaj članov, za vožnjo s steyrjem pa sta v brigadi usposobljena le dva. Ta avto se lahko požene tudi na ročni zaganjač, posebno znanje pa je potrebno med vožnjo, razloži Srečko: »Motor se mora ročno podmazovati tudi med vožnjo, na primer med čakanjem na semaforju.«
Toda čeprav se zdi, da je ogromno razlik med skorajda sto let starimi gasilskimi vozili in temi, ki jih v brigadi vozijo danes, se avtomobili v resnici niso spremenili veliko, pravi sogovornik: »Sestavni deli motorjev so ostali enaki, tako da jih še vedno sestavljajo bati, ojnice in glave … Podobno velja za črpalke, ki so v osnovi še naprej centrifugalne. Nekaj sprememb so prinesli elektronika in senzorji pa tudi materiali, vendar, če potegnemo črto, je 95 odstotkov avtomobila enakega.« Morda, dodaja Dermol, je bistvena razlika le v tem, da so 90 ali 100 let stari avtomobili, ko jih obnoviš in primerno vzdržuješ, še vedno vozni. Česar si za današnje avtomobile ne bi upal napovedati.