LJUBLJANA – Ne, ne bom plačala! Raje grem na policijo in jih na kolenih prosim, da me zaprejo, preden bom komu kaj naredila. Zavarovalnica mi je uničila življenje. Iz mene je naredila barabo, pa sem poštena ženska, in zelo trdo garam, da sploh preživim. Za njih je to samo denar, vendar je meni vzelo eno leto življenja, pa tudi za čast in za princip gre. Čeprav je teh 500 evrov zame ogromno. V kakšni državi živimo, če na sodišču ugotovijo, da nisi kriv, in zavarovalnica od tebe kljub temu terja denar? So zavarovalnice nad sodišči?« S temi besedami nas Anna Lavrinc iz Radeč pri Zidanem Mostu pričaka na svojem delovnem mestu, za volanom velikanskega Mercedesovega tovornjaka, in nam začne pripovedovati zgodbo, ki kaže na to, s kakšno lahkoto se v naši državi da zagreniti življenje nedolžnemu človeku. Kaj zagreniti, uničiti!
V Ukrajini jo je rešil bodoči mož
Anna je Ukrajinka, že 18 let živi v Sloveniji. V rodnem Kijevu je ostala brez službe in še z dvema prijateljicama v podobnem položaju iskala poti preživetja. A še preden se je lotila prvega posla, je doživela srečo v nesreči – z avtomobilom so vse tri zletele z zasnežene ceste. Po naključju jih je iz zagate rešil njen bodoči mož, Slovenec, ki je vozil tovornjak. Tako je prišla v Slovenijo. Že 12 let vozi tovornjak.
»Luštno bi bilo, čeprav je zelo naporno. Včasih je fura na furo, ceste so v Ukrajini velikokrat neočiščene in polne snega. Tudi solidarnosti med kamionarji ni več toliko, kot je je bilo včasih, vsi smo našponani in se nam vedno mudi. A vsak si mora nekako služiti svoj kruh, in tako je. Vendar sem že leto dni čisto iz sebe in ne morem verjeti, da se mi to dogaja. Trudim se in garam, pravkar grem naložit tovornjak, potem pa v Ukrajino. Kako naj pod takim stresom sploh živim in delam?« se sprašuje v odlični slovenščini.
Ni bila v avtu
Njena trnova pot pri iskanju pravice se je začela pred slabima dvema letoma, 21. januarja 2015. Tega dne je bila ravno na poti v Budimpešto. Ker se ji je prej nekaj pokvarilo pri njenem osebnem avtu, opel astri, ga je pustila na servisu na ljubljanski Ježici, v bližini kraja, kjer začne pot s tovornjakom, in se dogovorila, da ga bo prevzela po vrnitvi s službene poti. Pri tem je svoje avtomobilske ključe pomotoma spravila v žep. Med nakladanjem tovornjaka jo je poklical šef in ji povedal, da jo išče policija, saj naj bi povzročila prometno nesrečo. Samo 20 minut nazaj naj bi z osebnim avtomobilom na parkirišču avtoservisa na Dunajski 421 nepravilno vzvratno zapeljala in trčila v tam pravilno parkiranega opla mokko.
»Ja, madona, kako bi z osebnim avtomobilom povzročila nesrečo, če sem že skoraj eno uro nakladala tovornjak v Letališki ulici?!«
Takoj je poklicala na policijo in vprašali so jo, ali ima morda megana. Ko so izvedeli, da ne, so rekli, da očitno ni bila ona. »Seveda nisem bila, a potem sem jih prosila, naj gredo vsaj na servis in pogledajo, kaj je z mojim avtom in ali je poškodovan, vendar tega niso mogli narediti brez mene. Jaz pa sem morala nujno na pot!«
Sodišče: ni kriva
Ko je prišla nazaj, je bil njen osebni avto nepoškodovan, brez vsakršne sledi prometne nesreče. Slaba dva meseca pozneje, marca 2015, je vseeno dobila vabilo s policije, naj se pride izjasnit o okoliščinah prekrška, kar je nemudoma storila in opisala, da je bila v času nesreče, ki naj bi jo zakrivila, čisto drugje, priložila je tudi kopijo tahografa, torej naprave za spremljanje gibanja tovornjaka, ki je njene besede potrdil. Nesreča se je zgodila ob 9.05, tahograf pa je zabeležil, da je bila v tovornjaku že ob 8.26.
A kljub temu so ji na policiji mimogrede vročili plačilni nalog za kar 620 evrov, ki bi ga lahko s takojšnjim plačilom prepolovila, vendar se je pritožila. Z besedami, da je lastnik avtomobila, v katerega je po njegovih besedah trčila, navedel neresnične podatke, da je imela avtomobilske ključe pri sebi, da je bilo vozilo parkirano in da se brez voznika samo ni premikalo. Znova je priložila kopijo tahografa.
Njena pritožba proti plačilu v naši pravni državi pomeni, da je zadeva romala na ljubljansko okrajno sodišče, ki je oktobra lani razsodilo, da se postopek ustavi in da ji plačilnega naloga ni treba plačati. »Storilki ni dokazano, da je storila očitana prekrška,« piše v sodbi v imenu ljudstva. V obrazložitvi pa lahko preberemo, da je oškodovanec na sodišču potrdil, da Anna Lavrinc nikakor ni bila voznica vozila, ki se je zaletelo v njegovo vozilo, poleg tega na kraju dogodka razen oškodovanca ni bilo nobene druge priče. Anni je končno odleglo, saj je med sodnim postopkom ugotovila, kaj o tem pravi zakon. In sicer da se za prekršek kaznuje lastnik vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Še vedno ji ni jasno, kako se je popolnoma nedolžna sploh znašla v sodnih in drugih mlinih.
Zavarovalnica: kriva je
A glej ga, zlomka, kljub temu da je Anna na sodišču dokazala, da ni kriva, to zavarovalnice ni prav nič brigalo in je ni ustavilo pri terjanju plačila oziroma regresnega zahtevka. Pred slabim tednom, 28. novembra, je tako od njih dobila sporočilo, da so pri ponovnem pregledu dokumentacije ter prejete sodbe ugotovili, da je ne morejo razbremeniti odgovornosti za prometno nesrečo in da vztrajajo pri regresnem zahtevku. »Kaj naj naredim? Ničesar nisem storila, pa že dolgo zaradi tega ne morem spati. Tako ne morem več živeti, lepo vas prosim, pomagajte mi,« se je Anna zlomila na koncu našega pogovora.
A poglejte, kakšno neverjetno naključje se je zgodilo: nekaj ur po našem klicu na Zavarovalnico Sava smo izvedeli, da je šlo za zelo dolgotrajen in zapleten postopek in da so potem, ko so preverili vse relavantne informacije, na koncu le sprejeli odločitev, da se regres zoper gospo umakne. Gospa pa v jok. Dobesedno. »Rešili ste mi življenje, hvala vam,« je od olajšanja in jeze zahlipala po telefonu, ko je izvedela za srečno novico. »Ali veste, koliko ljudi je v Sloveniji, ki se jim dogajajo podobne krivice?« Res, kdo ve, koliko je še takšnih, ki jih razne institucije, ne samo zavarovalnice, spravijo v veliko stisko, pa nočejo, ne vedo ali ne zmorejo takšnega koraka, kot ga je storila pogumna tovornjakarica, ki je zdaj, ko to berete, še na dolgi poti in se veseli, da je v njeno življenje spet posijalo sonce.
