LJUTOMER – Silva Pučko je bila šivilja v Muri in pri zasebnikih, mož Jožef pa trgovec pri Kmetovalcu v Ljutomeru. Ko sta zakonca iz Mekotnjaka 18 pri Ljutomeru leta 1997 ostala brez službe, sta za preživetje zaprosila za denarno pomoč in jo tudi prejela. Pred skoraj štirimi leti in pol je 57-letna Silva ostala brez moža, zdaj pa ji preti izguba edine njive, na kateri zanjo ter za družini obeh hčera, s katerima živi pod isto streho, pridelajo za svoje preživetje prepotrebno hrano. Silvino njivo hoče zdaj zase slovenska država. Čemu?
Na zapuščinski razpravi za pokojnim možem kot tudi v posebni tožbi Silvi ni uspelo prepričati sodišča, da nima kje vzeti 12.626 evrov, kolikor je od nje in njenih hčera, Suzane in Sandre, zahtevalo državno pravobranilstvo iz Murske Sobote kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije.
Past za reveže
Na sodišču je že vse končano, druge možnosti ni več. Ob epilogu se Silva nemočna sprašuje, ali je kdaj kdo od ministrov ali poslancev ostal brez službe ali pa poskusil mesec pretolči z 223,50 evra, takšna je njena pokojnina. Če bi, zagotovo ne bi tam v beli prestolnici sprejemali zakonov, ki ubijajo ljudi, še sploh pa ne, da veljajo celo za nazaj. Ko sta z možem sprejela denarno socialno pomoč – ni bila njuna krivda, da sta ostala brez službe –, ju prav nihče ni opozoril na možnost, da jo bosta morala vračati.
Nova zakonodaja glede vračila socialne podpore je začela veljati dan po moževi smrti, 1. avgusta 2010. Zato se je po Jožefovi smrti 31. julija 2010 v zapuščinsko obravnavo na ljutomerskem okrajnem sodišču vključila tudi država. Vpisala se je med dediče in od vdove zahtevala, da povrne 12.626 evrov. Silva je takrat še verjela v sodno pravico, a potem, ko je vse tožbe izgubila, ne more več. Na višjem sodišču ji je uspelo le toliko, da mora državi zdaj plačati 5749 evrov, medtem ko bodo preostali del dediči morali poravnati državi po Silvini smrti.
Vdova pojasnjuje: »Z možem sva dobivala denarno socialno pomoč, prosilec pa sem bila vsa leta jaz in tudi denar so nakazovali meni. V odločbi so zapisali, da sem do pomoči po pregledu vseh drugih dohodkov in premoženja upravičena. Še posebno pa me boli krivica, da je država uveljavila vračilo pomoči tudi za obdobje med letoma 2002 in 2009, ko mož ni prejemal nikakršne pomoči.«
Pa Silva ne stoka le zaradi sebe: »V hiši nas živi enajst ljudi, poleg mene še hčerki z družinama. Vsaka ima po tri otroke, ki so stari od pet do 19 let, pet je šoloobveznih, eden je v vrtcu. Naši prejemki so sila skromni. Moja pokojnina po možu znaša natanko 223,50 evra. Hčerki prejemata minimalca, tako da zahtevanih 5749 evrov preprosto ne moremo zbrati. Zato se je država usedla na našo 73 arov obsegajočo njivo. Je naša edina obdelovalna njiva, nujno jo potrebujemo za svoje preživetje. Na njej pridelamo pšenico, koruzo in krompir. Državno pravobranilstvo nam je že posredovalo pogodbo za njen odkup. Ponujajo nam borih 4751 evrov, še 1143 evrov pa bi morali zbrati iz drugih virov, da bi povrnili zahtevano prvo polovico zneska, ki ga je sodišče prisodilo državi. Moji dedinji bosta po moji smrti morali vrniti še drugo polovico.« Pučkovim bodo sicer ostale še tri krpe zemlje – vrt, sadovnjak in sto trsov –, a Silva obupuje: »Brez te edine njive grem lahko le še na štrik, pod vlak ali v Muro!«
Če se morda le ne bo pokončala, se bo pa zgodil paradoks: »Brez njive bom itak znova prešla v breme državi.«
Silva še pripomni, da ni bilo na odločbi o dodelitvi denarne pomoči nikjer omenjeno, da bo morala denar vračati: »Kot se je razpletlo, se denarna pomoč ne bi smela imenovati tako, ampak drugače, kot je res – kreditiranje.«
A takrat, ko sta z možem prejemala tako imenovano denarno pomoč, ju nikoli nihče ni opozoril, da gre za posojilo, ki ga bo treba vrniti. Saj tudi ni mogel – ker so sicer že leta 1970 sprejeti zakon z novelo iz leta 2001 dejansko začeli uveljavljati leta 2010. Dan po smrti Jožefa Pučka iz Prlekije. Tudi za nazaj. Tako je država reveže ujela nepripravljene v past nevednosti, bolj pošteno povedano pa v past oblastniške ravnodušnosti za usode običajnih ljudi.
Gre za posojilo, ne za pomoč
Silva želi opozoriti vse potencialne sotrpine na to, kje je ost njene kalvarije, da ne bi nasedli na limanice tako imenovanih socialnih pomoči: »Preden zaprosite za socialno pomoč, krepko premislite, ali resnično želite z njo obremeniti svoje otroke in druge bližnje. Če se vam namreč pripeti, da zapustite ta svet – bodo oni morda še dolgo odplačevali zneske, ki jim slovenski oblastniki pravijo socialna pomoč.«
Zadnje upanje
Silva Pučko nam je pokazala svoje mesečno pokojninsko nakazilo za 223,50 evra, ob tem pa povedala, da hčerki delavki dobita po približno 500 evrov, zaposleni zet naj bi prejemal od 700 do 800 evrov, drugi zet pa nič, saj je že pred časom ostal brez zaposlitve. Pet otrok obiskuje osnovno oziroma srednjo šolo, eden pa vrtec. Vsi živijo pod isto streho, toda v različnih gospodinjstvih in ne dajejo prejemkov na skupni račun. Silva je še dodala, da ji hčerki občasno pomagata, a tudi onidve nimata. Brez njive ob vsem povedanem ne morejo: »Le kako bi preživeli brez nje?« Toda reši jih lahko le čudež: »Ali pa morda tudi bralci Novic kot moje zadnje upanje.«
