ADLEŠIČI – Kadar izgubiš, kar imaš, tega vrednost spoznaš, pravi star slovenski pregovor. Veliko stvari in predvsem znanja smo izgubili, ker nismo spoštovali dediščine naših prednikov. Eden od drobcev pomembnih spretnosti in znanj je bilo tudi gojenje konoplje, njena obdelava in uporaba za spletanje vrvi in štrikov. Nekaj metrov debele pletene vrvi, ki jo danes lahko kupimo skoraj za vsakim vogalom, so naši predniki znali v celoti narediti sami. Na tak način so še pred 50 leti v Adlešičih in okolici pokrili vse potrebe po vrveh na kmetijah.
Na pusta se je zbrala vsa vas
Delo se je začelo spomladi s pripravo njive za setev. Konopljo so kot edini posevek zasejali, če so jo nameravali uporabiti za tekstil, obleko, vrečevino in podobno, če pa so jo hoteli uporabiti za spletanje vrvi, so jo sejali med koruzo – podobno kot sirek, iz katerega so delali metle. Kot čisti posevek je bila sejana gosto in je dosegla višino največ enega ali enega metra in pol, kot dosevek koruzi pa tudi več metrov. Od dva- do trimetrska stebla niso bila nobena velika posebnost, saj veste, kaj pomeni rasti kot konoplja.
Požeto in posušeno konopljo so nato olupili (to naj bi po tradiciji delale ženske), uporabna so vlakna skorje, steblo pa ne. Olupljena skorja se je ob vlaženju nato spletala v debelejšo nit na preprostem vretenu, kar naj bi bilo tipično moško delo. Na pusta pa se je zbrala vsa vas in s skupnim vaškim orodjem (večje vasi so imele ločena orodja po zaselkih) spletala iz tankih vrvi debelejše – štrike. Vsak gospodar je prinesel svoje spredene konopljine niti in pomagal pri skupnem delu za vsako hišo posebej. Niti so raztegnili med dve orodji na najbolj ravnem delu vasi – kolikor naj bi bil štrik dolg. Glavno orodje je bilo fiksirano, pomožno pa na saneh in obteženo. Na saneh so sedeli otroci, glavni mojster pa je na vsakem metru odrejal obtežitev in dajal ukaz, ali naj na sani prisede več otrok ali so se morali z njih umakniti. Mojster, ki je skrbel za pravilni preplet vrvi v štrik, je dajal ukaze in je imel več pomočnic, ki so varovale niti pred zapletanjem, pomočnika pa sta svoje pripomočke kar se da hitro sukala v nasprotnih smereh.
Žganje in vino za lažje delo
Postopek se je ponavljal tolikokrat, kolikor debelo vrv so hoteli splesti, a vedno je bilo treba imeti tri niti. Običajno so postopek po pripravi na vretenu ponovili dvakrat, kar je ustrezalo potrebi po vrveh na kmetiji. Tam so potrebovali štrik za povezovanje voza z žrdjo (povezan voz s senom, steljo, slamo ...), štrik za upravljanje brane, škripčevje za cimermane in podobno.
Pri poizvedovanju pri domačinih, zakaj je ves delovni proces potekal prav na pusta, nismo dobili pravega odgovora. Vsem je bila logična razlaga, da je bilo pozimi dovolj časa, na pusta pa je bila zadnja priložnost, da se ob delu tudi dobro najedo, napijejo in zabavajo, saj mu je sledil post. Obvezna malica pri tem delu naj bi bil kuhan okrak (krača) na zelju, lahko tudi klobase in kuhana šunka. Seveda tudi sladice, flancati in mogoče celo krofi. Jasno, brez veliko žganja in vina delo ni teklo dobro od rok.
Mimogrede, v delu je prav zdaj film Konôplja od semena do štrika, pri snemanju v Rimu (ne italijanskem glavnem mestu) so se pridružile maškare iz Osnovne šole Adlešiči, pomagalo je še veliko domačinov in tudi prostovoljka Kristina iz Španije, najpomembnejši pa je bil prispevek Ivana Veseliča, po domače Hotujčevega Vančka iz Vrhovcev, ki je vir znanj o številnih skoraj pozabljenih ročnih spretnostih.