Pretep, še bolj pa neposredni prenos mučenja pretepenega Andreja Cekute na facebooku 13. februarja je zgrozil Slovenijo. Manj šokanten in odmeven, zato pa nič manj brutalen je bil napad v Šentjurju, ki se je sicer zgodil že dva tedna pred zločinom na Dolenjskem. Le da je Silvo Gajšek umrl mesec dni potem, ko so ga pretepli v delavnici. Ker okoliščine šentjurskega primera še niso jasne, naj bi preiskovalci odredili posebno obdukcijo, izsledki bodo menda znani v mesecu ali dveh.
Izkazalo pa se je že ali vsaj neuradno pricurljalo, da imajo vpleteni v oba pretepa nasilno predzgodovino. Bili naj bi prava nadloga, strah in trepet v lokalnem okolju, kjer naj bi že grozili, vlomili in kradli, napadli in oropali ... Skratka: storilci so bodisi stari znanci policije bodisi bi to morali že zdavnaj biti, ampak niso. In zakaj niso? Zaradi strahu ljudi pred nasilneži, strahu, ki so ga mnogi premagali šele zdaj, po tragediji, v kateri je umrl njihov znanec, sosed, prijatelj.
Ko sem bil sredi 90. let prejšnjega stoletja nekaj dni v Angliji, sem med sprehodom po središču mesta Bath, ki slovi po rimskih toplicah, opazil table z napisom Neighbourhood Watch Area, kar lahko prevedemo kot V tej soseski pazimo; zraven napisa slika policista bobija, ki bdi nad občani. Sporočilo lokalne skupnosti falotom je bilo jasno: tu se vas ne bojimo, opazujemo vas in sodelujemo s policijo.
Takrat, na začetku samostojnosti, ko se je policija komaj dobro otresla imena milica in stigme iz prejšnje države, je bilo pri nas najbrž nemogoče vzpostaviti podobno sodelovanje med ljudmi in modrimi angeli, zdaj pa bi bil morda že čas, da bi našli skupni jezik in delovali bolj preventivno in samozaščitno. Vsekakor bi lahko oškodovanci ali očividci s pravočasno prijavo marsikateremu zlikovcu preprečili, da nekoč postane tudi zločinec.
Ko gre za azilantsko »nevarnost«, takoj stopimo skupaj, ko nas leta in leta terorizira katera domača banda, se pa marsikje po državi nikakor ne zganejo in ne zmorejo organizirati.
