TENETIŠE – Pretekli mesec je Nežka Grašič dopolnila 82. rojstni dan. Sprejme nas s toplim nasmeškom v prijetno ogreti hišici, ki je, kot pove sogovornica, pravzaprav v domovanje spremenjena garaža. »Z mamo sva se leta 1981 preselili na teh 30 kvadratnih metrov. Tri leta pozneje je mama umrla, jaz pa sem se ravno leta 1984 upokojila,« našteje natančne datume v življenju, ki v zadnjem času postaja vse težje. Nežkina pokojnina ne seže do 400 evrov: »385 evrov dobim na mesec, od tega jih gre 350 za plačilo položnic. Konec meseca mi komaj kaj ostane ... No, še dolžna ostanem za kruh, a k sreči mi dajo na up. Devet evrov trenutno dolgujem ženski, ki prodaja hrano in mleko, pri peku pa imam 26 evrov pufa. Dober fant je, k sreči razume mojo stisko in mi kruh pusti, kljub temu da nimam denarja. Zdaj čakam, da dobim penzijo, pa jima bom plačala.« Nad skromnim življenjem se ne pritožuje, vesela je vsake ponujene pomoči.
Lepo, če družina stoji skupaj
Zbrano pripoveduje Nežka, ki si je svojčas kruh služila s šivanjem, zgodbo svojega življenja: »Osem bratov in sestra nas je bilo, dva sta umrla kot dojenčka. Zdaj smo od vseh ostali le še trije. Mlajši brat, ki je star 79 let in živi na drugem koncu Kranja, mi zelo veliko pomaga. V Kranju, v Švabski vasi, živi tudi moja starejša sestra, ki gre že počasi k 90. letom. Z njo se prav vsak dan slišiva.« Ob ugotovitvi, da je neizmerno lepo, če se družina dobro razume, Nežka prikima in doda: »Na obisk pridejo domači, nečak in nečakinja. Vsak prvi petek pride tudi župnik Branko Balažic in mi prinese revijo Prijatelj, rada pa preberem še Družino.« Sveže novice Nežki prinašajo valovi radia Ognjišče, medtem ko o televiziji meni takole: »Ne, nimam je, niti je nočem imeti.«
V veliki družini je bila rojena Nežka, ki se je odločila, da si bo denar služila s šivanjem in se izučila za poklic ženski krojač, kot je zapisano na diplomi, izdani leta 1961 v tedanji Federativni ljudski republiki Jugoslaviji: »Sprva sem šivala po naročilu. To je v tistih časih zgledalo tako, da sem se za teden ali dva preselila k tistim, ki so želeli imeti oblačila. Tak je bil tudi eden od ministrov, ki je živel na Dobrovi. Tako njemu kot tudi gospe sem šivala vse sorte, tudi srajce. A takega življenja mi je bilo po nekaj letih dovolj, zato sem se zaposlila v Konfekciji Triglav tu v Kranju.«
Vedno je bila »frej«
Kranjčani zrelejših let zdajle verjetno v mislih prikimavajo in se spominjajo, kako je bilo v tistih časih, ko je njihovo mesto daleč naokoli slovelo ne samo po močni čevljarski industriji, temveč tudi kot jedro tekstilnega foha, saj je bilo tu nemalo (zdaj že ugaslih) fabrik, v katerih so izdelovali tekstil, a tudi tovarn, kjer so v velikih halah šivilje spretno izdelovale oblačila. No, in med tistimi kranjskimi šivalnicami, v katerih so nastajale raznovrstne obleke, je bila Konfekcija Triglav. Nežka se spominja: »Veliko stvari sem delala tam, tudi na traku sem bila. Nato pa sem delala v oddelku, kjer smo šivale vzorčke. Šivale smo obleke, krila in kostime – same boljše stvari.« Nežka ni imela ne moža ne otrok. »Vedno sem bila frej,« se nasmehne.
Veliko moli
Vsak dan vsaj trikrat odklene vrata skrbno zaklenjenega domovanja, saj ji zjutraj in proti večeru pomaga uslužbenka kranjskega doma upokojencev, ki pride opravit pomoč na domu. Nežki pomaga pri gospodinjskih opravilih in jo tudi spomni, kdaj je treba vzeti zdravila. Okrog poldneva Nežki prinesejo kosilo, ki ji ga priskrbi ena od humanitarnih organizacij: »Ta fant pripelje kosilo iz kuhinje kranjske porodnišnice. Dobro kuhajo, okusno je.« Zjutraj in zvečer si nekaj malega pripravi sama. Njeni dnevi niso dolgočasni, pravi: »Veliko molim. Ravno zdajle sem molila za nas vse.«
Ni ji treba povedati, vidi se. Njeno življenje je bilo težko, trdo. Zdaj, ko zaradi nizke pokojnine in cen, ki vse bolj silijo v nebo, komajda skrpa začetek meseca z njegovim koncem, pa je postalo še težje ...
Prav danes bodo dobrodelni za Nežko
Konec lanskega leta je stanovalka vodstvu kranjskega doma upokojencev s solzami v očeh predlagala, da bi sredstva, ki jih sicer namenijo decembrski pogostitvi, podarili tistim, ki imajo manj kot stanovalci doma. Zvonka Hočevar, direktorica Doma upokojencev Kranj, je pojasnila: »Ideja se nam je zdela odlična in vsak delavec je prinesel nov, uporaben izdelek ali darilo, na pomoč so priskočili tudi dobavitelji. Zbrali smo veliko izdelkov in zdaj bomo pripravili bazar, nanj pa povabili vse, ki so pripravljeni podariti ali kupiti kak izdelek in tako pomagati ljudem v stiski.« Dobrodelni bazar bo ravno danes, na valentinovo, saj delavci doma upajo, da so ljudje na ta dan še bolj odprtih src, in to med 12. in 18. uro v Domu upokojencev Kranj. Zbrani denar bodo namenili Nežki, ki namerava še nekaj časa vztrajati v svoji skromni hiški in si še ne želi iti v dom, ter trem starejšim osebam iz Dravograda, ki jim je voda lani uničila dom in so začasno nastanjeni v Koroškem domu starostnikov. Zgodba upokojene šivilje je tako ganila tajnico v kranjskem domu upokojencev Veroniko Triller in njenega moža Tomaža, da sta se odločila Nežki podariti polno prikolico razžaganih drv. »Zima bo dolga,« hvaležno pravi Nežka in doda, da kurjava, ki jo je kupila ob pomoči centra za socialno delo, zelo hitro kopni.
