ŠTAJERSKI HMELJ

Za pivo le ženske, moške zatirajo

Objavljeno 15. avgust 2017 17.15 | Posodobljeno 15. avgust 2017 17.15 | Piše: Primož Hieng

Štajerski hmelj je 24. slovenski proizvod, zaščiten pri Evropski komisiji.

Hmeljarski starešina in hmeljarska princesa simbolizirata hmelj, dvodomno rastlino. Foto: Primož Hieng

ŽALEC  – Evropska komisija je pred dnevi v Uradnem listu Evropske unije objavila registracijo štajerskega hmelja kot proizvoda z zaščiteno geografsko označbo, ki je tako že 24. slovenski proizvod, zaščiten pri Evropski komisiji. Vlagatelj vloge za zaščito štajerskega hmelja z zaščiteno geografsko označbo je Društvo hmeljarjev, hmeljarskih starešin in princes Slovenije.
Geografsko območje, na katerem hmeljarji pridelujejo štajerski hmelj, določajo meje štajerske pokrajine na zahodu, na jugozahodu in jugu se meja nadaljuje po reki Savi, na jugovzhodu je meja državna meja s Hrvaško, na vzhodu reka Mura in na severu državna meja z Avstrijo.

Tudi Avstrijci ga imajo

Štajerski hmelj predstavljajo slovenske sorte hmelja, ki so vpisane v slovensko sortno listo. To so predvsem: savinjski golding, aurora, atlas, ahil, apolon, bobek, buket, blisk, celeia, cekin, cicero, cerera, dana, styrian gold, styrian eureka in styrian eagle. V največjem obsegu štajerski hmeljarji pridelujejo sorte hmelja aurora, bobek, celeia in savinjski golding, nekaj odstotkov pridelave pa zavzemata novejši sorti dana in styrian gold.
»V postopku registracije štajerskega hmelja pri Evropski komisiji je na slovensko vlogo ugovarjala Avstrija, saj se tudi na območju avstrijske Štajerske prideluje štajerski hmelj pod imenom Hopfen aus der Steiermark in Hopfen aus der Südsteiermark,« so sporočili z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

V Sloveniji se prvi podatki o hmelju pojavijo že v 12. stoletju.

»Slovenija in Avstrija sta v času pogajanj dosegli dogovor, da lahko Avstrija za hmelj, proizveden na območju Štajerske v Avstriji, še naprej uporablja imeni Hopfen aus der Steiermark in Hopfen aus der Südsteiermark, vendar mora biti v istem vidnem polju kot ti imeni vedno naveden še dodatni sklic na avstrijsko poreklo (npr. Hopfen aus der Steiermark Österreich). Proizvajalci na embalaži ne smejo uporabljati elementov, ki kakor koli asociirajo na Slovenijo. Avstrija pri izvozu proizvodov, ki uporabljajo omenjeni avstrijski imeni, teh ne sme uporabljati, uporabi lahko le izraz avstrijski hmelj. Slovenski pridelovalci lahko ime štajerski hmelj prevajajo v druge jezike. Pri prevodu v nemški jezik se izraz štajerski ne prevaja. Vsebino dogovora med Slovenijo in Avstrijo je pri registraciji štajerskega hmelja v celoti upoštevala tudi Evropska komisija.«

Med večjimi proizvajalci

In kakšna je zgodovina slovenskega hmeljarstva? »V Sloveniji se prvi podatki o hmelju pojavijo že v 12. stoletju, začetki sodobnega hmeljarstva v Savinjski dolini pa segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je prvi nasad zasadil Janez Hausenbichler,« pravi sodelavka Ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva iz Žalca Sarah Bevc. »Sadike württemberškega hmelja mu je leta 1876 prinesel takratni oskrbnik graščine Novo Celje Josip Bilger. Začetek pridelave savinjskega goldinga sega v leto 1886, ko sta Janez Hausenbichler in Karl Haupt opravila prve poskuse. Hmeljarstvo se je postopoma širilo in leta 1902 sta bili ustanovljeni Hmeljarna, zadruga z omejeno zavezo, ki je skrbela za prodajo hmelja, in oznamkovalnica za hmelj.«
Takoj po drugi svetovni vojni je bila ustanovljena hmeljarska zadruga Hmezad, ki je poskrbela za obnovo hmeljskih nasadov in prodajo hmelja. Med letoma 1961 in 1964 je Kmetijski kombinat Žalec združil agrokomplekse in jih zasadil s hmeljem. Leta 1972 so se v slovenskih hmeljskih nasadih začele širiti prve na inštitutu vzgojene sorte: aurora, atlas, ahil in apolon.
Slovenija spada med večje svetovne pridelovalke hmelja in pridela približno dva do tri odstotke svetovnega pridelka zelenega zlata. V letu 2001 je bilo pri hmeljni komisiji vpisano 201 hmeljarsko posestvo in 2058 hektarjev hmeljskih nasadov. Približno 5 do 10 odstotkov doma pridelanega hmelja porabijo domače pivovarne, preostalo količino pa izvozijo, predvsem na zahodne trge. Skoraj tri četrtine nasadov je v Savinjski dolini, drugi so na ormoško-ptujskem območju, v Račah pri Mariboru, Brežicah, Slovenj Gradcu, Radljah ob Dravi, Kozjem in Bistrici ob Sotli. Pretežno so zasajeni s slovenskimi sortami, vzgojenimi na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec. 


Zeleno zlato

Hmelj (Humulus lupulus L.) je zelnata trajnica, ki spada v družino konopljevk. Zelišča so dvodomna, eno- ali večletna, včasih tudi ovijalke. Moške cvetove sestavlja pet listov cvetnega plaščka in pet do šest prašnikov na kratkih nitih. Listi ženskega cvetnega plaščka so zrasli v podolgovato skledico. Moške in ženske rastline hmelja so si morfološko podobne, razlikujejo se po socvetju. Moški cvetovi se združujejo v razvejane grozde, ženski pa v ovalna ali jajčasta soplodja, ki jih imenujemo storžki. Ti se združujejo v redke grozde. Pri razvoju storžkov se razvijejo lupulinske žleze, ki odpadejo v obliki rumenega prahu (lupulin). Za pivovarstvo in zdravilne namene se uporabljajo le ženske rastline. Nabiramo jih pozno poleti, ko storžki še niso popolnoma zreli in dokler so v njih še z lupulinom bogate žleze. Storžke razprostrejo in posušijo v senčnem, zračnem prostoru. Hranijo jih največ eno leto, saj je lupulin nagnjen k oksidaciji. Moške rastline zatirajo, saj osemenjeni storžki zmanjšujejo kakovost pridelka.



 

Deli s prijatelji