BREŽICE – Pred dnevi je novomeška policija izdala v javnost nenavadno poročilo, da so na območju Brežic ujeli skupini nepridipravov, ki so s psom lovili ježe. Da, tista bodikava, skrivnostna, simpatična, nočna bitja, ki v poznih nočnih urah sprehajalca presenetijo iz kakšnega grma in kot kakšni pravljični hitronožci smuknejo čez cesto. Običajno gre za do 30 centimetrov velikega vzhodnoevropskega beloprsega ježa, ki ga ponoči dokaj zlahka najdemo ob kakšnem grmu ali na neograjenem vrtu. Policija naj bi barabine ujela na delu, saj so v vrečkah že imeli štiri ježe, pa se je lov komaj začel. V poročilu so policisti zapisali, da so ježe lovili zaradi prehrane.
Ježa v glino in v žerjavico
Neuradno smo izvedeli, da so bili lovci na ježe Romi, ki še niso opustili očitno močno zakoreninjene tradicije. Jež je bil vse do poznega srednjega veka v Evropi lovna žival za hrano in je ponekod veljal za specialiteto. Srednjeveške kuharske knjige vsebujejo kar veliko zanimivih receptov, kako odreti, skuhati ali speči ježa.
Na Univerzi v Walesu v Veliki Britaniji so preučevali prehrambne navade prvih priseljencev na otok davno pred Kristusom. Dognali so, da je bil za prednike jež običajna hrana. Pripravili so ga menda takole: – prereži mu vrat Ježevo pečenko lahko postrežemo s sokom divje race. |
Tradicionalni recept govori takole: ujemi ježa, ga pokončaj, celega ovij v glino ali lapor in deni v gorečo žerjavico za slabo uro. Nato pusti, da se opečnata kepa ohladi, jo razbij in razlomi, pri čemer bodo bodice odstopile od mesa.
To je starodavni postopek peke celih živali na odprtem ognju. Severnoameriški Indijanci so tako navadno pekli mlade gosi, tudi veverice, ki so jih prav tako zamazali z glino in jih dali v žerjavico. Po eni uri je bila gos pečena in perje je odstopilo, ko so razbili otrdelo, pečeno glinasto kepo. Stvar funkcionira še danes, neki Rom mi je namignil, da ježa običajno oderejo in očistijo kot denimo zajca ali piščanca, nato pa razsekajo na koščke in spečejo ali skuhajo.
Odiramo jih za v juho
Vzhodnoevropski beloprsi odrasel jež ima na sebi od 5000 do 6500 bodic in jeseni tehta dober kilogram. Očiščen predstavlja slabega pol kilograma mesa, ki pa je menda zelo okusno in slastno.
Rom, ki samega sebe kliče Cigan, svoje rojake pa tudi imenuje Cigane, pravi: »Nekateri so občutljivi, a v tem ne vidim nič slabega, taki smo,« mi je razlagal. Mimogrede sem ga prosil, naj komentira govorice, da na Dolenjskem Romi napeljujejo naivne prebivalce k temu, da vložijo denar v nekakšno pralnico denarja v Italiji, seveda pa denarja nikoli več ne vidijo. Možakar mi je odgovoril hudomušno: »Maaaa ... prosim vas. Kako lahko ljudje verjamejo Ciganu? Sami so si krivi, sam ne bi zaupal Ciganu niti evra.«
O ježu kot ciganski specialiteti pa mi je po telefonu razložil: »To je za nas res tradicionalna jed, moji predniki so verjeli, da ima ježevo meso čudežno moč, da zdravi revmo in podobno. Sicer pa ježa oderemo za juho. In skuhamo.« Čudodelna moč ježa in ježevega mesa spada med starodavno, gozdovniško ljudsko mitologijo. Ježi so sorazmerno zelo pogosti, hkrati pa skrivnostni in s svojim arhaičnim videzom burijo domišljijo.
Simpatično prabitje
»Jež je primitivna, starinska oblika sesalcev, ki se zadnjih 15 milijonov let skoraj ni spremenil,« pove biolog prof. Boris Kryštufek. »Jež še vedno nima do konca razvitega sistema ohranjanja telesne temperature, zaradi bodic, ki služijo obrambi kot oklep, je za današnji čas dokaj okornega videza in razmeroma počasen (cca. 7 km/h). Kljub vsemu se je rod zelo dobro ohranil.« Kot nam je še povedal prof. Kryštufek, poznamo 24 vrst ježev, 16 bodičastih in osem vrst iz tropske Azije, ki so brez bodic. V Sloveniji živita le dve, že omenjeni vzhodnoevropski beloprsi in zahodnoevropski rumenoprsi, ki pa ga najdemo le v okolici Nove Gorice.
Starejši prebivalci slovenskega podeželja pa se spominjajo, kako je bil jež sveta stvar kmečkega dvorišča. »Otroci smo ga v poletnih večerih pogosto prinesli v hišo, mati nam je dovolila, da smo si ga ogledali, nato pa smo ga morali odnesti nazaj na vrt. Nikoli ni dovolila, da bi ga obdržali v ujetništvu,« nam je povedal Franc iz Žužemberka. »To ima svojo logiko, saj jež lovi polže, tudi miši in voluharice, bramorje.
Žive v krop?
Žal pa se širijo govorice, ki jih ni mogoče preveriti, da se ježevo meso včasih znajde tudi na jedilniku italijanske kuhinje. Menda ga tunkajo v vročo vodo, da doživi vročični udar, tako naj bi dobili bolj okrvavljeno meso. No, vse skupaj bolj spominja na kakšno bizarno kitajsko kuhanje psov, ki jih tunkajo v krop, da se raztegnejo.
Toda previdnost ni odveč. Kot nam je povedal kuhar, ki je kuhal po hotelih v Evropi, se italijanski petičneži naslajajo ob uživanju pečenih lastovičjih jezičkov! Za žlico jezičkov je treba pobiti najmanj 100 lastovic. Ježeva pečenka potemtakem spada med manj bizarne jedi današnjega časa ...
