LJUBLJANA – V članku z naslovom Papež nas ima res rad je v Slovenskih novicah že po njegovem obisku iz Vatikana poročala Lilijana Žavcer: »Med obiskom, na katerem se ni pokazal le kot verski poglavar, ampak kot pravi svetovljan, so tudi največji dvomljivci o uspešnosti obiska utihnili. Najbrž pa se takrat še nismo čisto zavedali, kakšen pomen ima papežev obisk za našo podobo v svetu.« Takoj po obisku, 22. maja 1996, je Janez Pavel II. spregovoril vernikom z vsega sveta, ki so se pod vročim soncem zbrali na Trgu sv. Petra: »Po obveznem pozdravu je papež spregovoril v italijanščini o svojem zadnjem obisku v tujini, torej o svojem bivanju v Sloveniji. V slogu, ki se ga ne bi sramovali avtorji turističnih brošur, je govoril o majhni deželi, ki je kljub bogati zgodovini dosegla samostojnost šele pred petimi leti, krščanstvo pa je sprejela že pred 1250 leti, takrat še pod oblastjo oglejske in salzburške nadškofije. Govoril je o lepi deželi in prijaznih ljudeh, se zahvalil za lep sprejem slovenskemu političnemu in cerkvenemu vrhu, predvsem pa desettisočem, ki so ga pričakali v Ljubljani, Postojni in Mariboru. Posebej je omenil praznovanje rojstnega dne, ki so mu ga pripravili mladi, orisal organizacijo Katoliške cerkve v Sloveniji in izrazil upanje, da bo škofa Antona Martina Slomška kmalu lahko razglasil za blaženega.« Občutja, ki so jo prevevala ob papeževem hvalospevu, je avtorica povzela: »Tisti trenutek je bilo res lepo biti Slovenec, za tisoče ljudi z vsega sveta pa je bila to predstavitev dežele, za katero morda še slišali niso. (...) Tokrat svojim sosedom, s katerimi smo skupaj poslušali papeža, ni bilo treba razlagati, od kod sem, in z občudovanjem so si ogledali reportažo s papeževega obiska pri nas v časopisu, ki sem ga po naključju imela v torbi. (...) Ostal je lep vtis in gotovo je bil tisti vroč majski dan pomemben za oblikovanje naše podobe v svetu, tudi pri ljudeh, ki morda ne berejo časopisov in ne gledajo političnih oddaj po televiziji, zato pa tudi ne vedo za naše zunanje in notranje politične zdrahe. Zdaj vedo, da je tam nekje pod Alpami lepa dežela prijaznih ljudi. Taki smo se zdeli papežu.«
Ponarodeli pozdrav
Papež Janez Pavel II. je Slovenijo obiskal med 17. in 19. majem 1996. V upanju, da ne bo zvenelo preveč neskromno, omenimo, da so dva dneva pred obiskom svetega očeta Slovenske novice z mažoretkami in godbo na pihala proslavile peto obletnico izhajanja, kar so združile s selitvijo uredništva v nove prostore v prizidku Delove Črne vdove, kjer smo še zdaj.
Na naslovnici smo v petek ob fotografiji pozdravljajočega nas papeža na kratko predstavili program njegovega obiska, v soboto pa se je naslovna novica Slovenskih novic glasila: »Papež 'ma vas rad!« S tem naslovom smo o slovesnostih, ki so »zbrale nepreštevno občestvo«, poročali na tretji strani. Med nepregledno množico na hipodromu Stožice je naš reporter srečal tudi dolenjskega Roma Jožeta Brajdiča, ki se je široko zasmejal ter povedal: »Saj veste zgodbo o tem, da so Kristusa pribili le s tremi žeblji zato, ker je četrtega ukradel Cigan, in kakšen praznik bi bil, če nas ne bi bilo poleg!« Seveda pa je prišla papeža v Stožice pozdravit tudi slovenska politična in intelektualna smetana. Kot zadnja, smo poročali, sta med veljake sedla predsednik Milan Kučan z ženo Štefko.
Nadvse vzneseno pa je bilo popoldansko rojstnodnevno rajanje v Postojni. Tam so papeža posebej pozdravili tudi predstavniki beguncev iz Bosne in Hercegovine. Je pa »njegovo znanje slovenskega jezika že dan poprej presenetilo vse Slovence, prvi papež slovanskega porekla, in sicer poljske narodnosti, naj bi se ga učil že mesec pred tem«.
Sklepni stavek papeževega nagovora mladim: »Papež vas 'ma rad!« je že takoj ponarodel. Še vedno se ga radi spominjamo in uporabljamo v naših pogovorih.
Prvih 25 let Z današnjim zapisom končujemo serijo prispevkov, s katero smo zaznamovali prehojeno pot. Verjamemo, da bomo skupaj tudi naslednjih 25 let, jutri, ko Slovenske novice praznujejo rojstni dan, pa jim bo priložena posebna priloga. |
Dan, ko je odpadla nagica
In ko so mu otroci zapeli angleški Happy Birthday, jih je v italijanščini podražil: »Kaj ste Američani? Jaz sem pa mislil, da ste Slovenci...« Nakar so mu Vse najboljše zapeli še v slovenščini.
Petrovemu nasledniku so za rojstni dan podarili simbolne darove: sečoveljsko sol, oljčno olje iz Krkavč, kraška teran in pršut, brkinska jabolka, briške češnje, vipavsko pšenico, tolminski sir, oltarni prt iz idrijskih čipk in postojnsko sliko. Otroci so mu prinesli kito cvetja, združeni zbori pa zapeli poljsko voščilno pesem Sto lat, starocerkvenoslovansko Mnogaja ljeta in slovensko Kolkor kapljic, tolko let.
V Maribor, ker tedaj še ni bilo avtoceste pod Trojanami, smo papeža, da bi prikrili še nedograjeni avtocestni križ, z Brnika prepeljali kar z letalom. Od tam je blagoslovil Slovenijo, naše hribe, griče in ravnice ter se Gospodu zahvalil za lepo vreme med obiskom.
Slovenske novice so o papeževem obisku objavile na srednjih straneh tudi fotoreportažo, ob čemer pa je – izjemoma – tisti dan izpadla sicer obvezna nagica!
Slomšek usmiljeni samarijan
Kot je obljubil pred slovesom iz Maribora, je papež spet obiskal Slovence ob razglasitvi škofa Slomška za blaženega, kar se je zgodilo 19. septembra 1999. K slavju na Betnavsko poljano je prispelo 180.000 obiskovalcev – smo v Slovenskih novicah sporočali čez vso naslovnico. V pozdravnem govoru v slovenščini je izrazil veselje, da je spet med nami, o škofu Slomšku pa: »On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangelijski popolnosti in apostolski dejavnosti.« Po papeževih besedah je bil Slomšek usmiljeni samarijan slovenskega ljudstva in tako vreden, da hodimo po sledeh tega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki ni le skrbel za slovenski jezik, za spodbujanje socialnih reform ter dvig narodove omike, temveč tudi za dostojno mesto Slovencev med evropskimi narodi. Posebno mlade Slovence je sveti oče pozval, naj bodo graditelji miru tudi znotraj Evrope: »Proces združevanja, za katerega si prizadeva vsa celina, ne more temeljiti le na gospodarskih interesih, ampak se mora navdihovati pri tistih krščanskih vrednotah, v katerih so njene najstarejše in pristne korenine. Samo Evropa, pozorna do človeka in vseh njegovih pravic, je cilj, za katerega velja zastaviti svoje moči! Naj stara Evropa posreduje novim rodovom baklo človeške in krščanske civilizacije, ki je razsvetljevala pot naših dedov skozi tisočletje, ki se končuje.«
Kako zelo nas je imel rad, pa nam je papež Janez Pavel II. med drugim dajal vedeti prav z nagovori v slovenščini, pri čemer je še posebno pazil na pravilno naglaševanje besed.