Za operacijo bankrotiral, toda sina mu niso rešili

LJUBLJANA – Ko je leta 1993 tako rekoč vsa Slovenija zbirala pomoč za šestletnega dečka iz Slovenskih goric, da so mu omogočili operacijo srca v Švici, je neki drug oče, Alush Sopaj, z osemletnim sinom pripotoval v Ljubljano s Kosova. Betimu je hotel omogočiti najboljše zdravljenje oziroma operacijo tumorja. Na Kosovu so mu svetovali ljubljanski klinični center.

Zadolžil se je

Alush Sopaj je zbral vse prihranke in se zadolžil, da bi pomagal hudo bolnemu sinu. Enaintridesetletni Albanec iz Suve reke, oče dveh otrok, je ob koncu šolskega leta opazil, da se z Betimom nekaj dogaja. Glavo mu je včasih potegnilo na stran, čutil je bolečine. Zaskrbljeni starši so ga peljali k zdravniku, toda ne v Prištino, morali so v Beograd. Za slikanje glave (CT) namreč v Prištini niso imeli aparatur. Imeli pa so visoko specializiranega strokovnjaka, dr. Arsima Morino, ki je svoje medicinsko znanje izpopolnjeval tudi pri dr. Vinku Dolencu z ljubljanskega UKC. Ker pa je bil Morina Albanec, se je kot tehnološki presežek znašel na cesti, zaradi česar je bilo mnogo potencialnih pacientov prikrajšanih za uspešno zdravljenje.

Pacienti s podobnimi težavami, kot jih je imel mali Betim, so zato morali na romanje v Beograd. Tam, je povedal oče Alush, je doživel korekten sprejem. Sina so pregledali in ugotovili tumor v glavi, kaj več pa zaradi pomanjkanja elementarnih zdravniških potrebščin niso mogli narediti. Oče se je oprijel nasveta, naj sina pelje na operacijo v Ljubljano, k dr. Dolencu, ki je evropsko znan nevrokirurg; nikakor ne v Niš ali v Skopje, so mu zabičali. Alush Sopaj je takoj poklical v Ljubljano, na UKC, kjer so brez zapletov določili datum operacije – 22. julij 1993. Ker pa se je vedelo, da zdravljenje ni poceni, se je seveda hkrati pozanimal, koliko bo vse skupaj stalo. »Pripravite okoli 10.000 mark,« je dobil odgovor.

Alush je bil le priložnostno zaposlen, vendar ni pomišljal, za otrokovo zdravje si je sposodil 13.000 mark, misleč, da bo s tem nekako pokril vse stroške. Z Betimom, ki je bil fizično povsem sposoben za na pot, sta 22. julija priletela iz Skopja v Ljubljano, že naslednjega dne pa je bil, na osnovi beograjskih izvidov, operiran.

Najprej ohrabrujoče novice, nato groza

Dan pred operacijo je Alush prek Ljubljanske banke nakazal kliničnemu centru 9395,20 marke, potem pa je dan za dnem dežural pri sinu na oddelku intenzivne nege. Tri dni po posegu v glavi je Betim prvič tiho spregovoril z očetom: »Vidim te,« je zašepetal. Nato se ga je lotila vročina. Dobil je visoko temperaturo (39 stopinj) in naslednjih sedemnajst dni so ga od spodaj in zgoraj hladili z ledom. »Kako bo s sinom, sem spraševal zdravnike,« je takrat pripovedoval zaskrbljeni Alush, »oni pa so me mirili, češ, saj bo, bo.« Desetega avgusta je vročina končno popustila in še en teden je trajalo, da je Betim toliko prišel k sebi, da so ga lahko premestili na pediatrično kliniko na Vrazovem trgu.

Dan pred selitvijo, 16. avgusta, je k očetu, ki je stal ob bolniški postelji, stopil zdravnik in mu izročil list papirja. »Tu imate končni račun.« Alusha je skoraj kap. Zagledal se je v astronomsko visoko številko – 41.068,29 marke, z odbitkom predplačila 9.395,20 marke je za plačilo ostalo še 31.672,59 marke! V tistem trenutku ni vedel, kaj storiti, in je le nemočno vprašal: »Od kod pa zdaj to?« potem pa žalostno pogledal sina, ki je negiben, prepleten s cevkami, mirno ležal v postelji. Operacija namreč ni uspela in Betim po njej ni mogel ne požirati hrane, ne govoriti in ne sedeti; le oči so bile žive in slišal je tudi.

Še 12 tisočakov

Po štirinajstih dneh na pediatrični kliniki je sledil še en finančni udarec; predračun za tridesetdnevno oskrbo je namreč znašal 12.418,20 marke, za pol meseca torej okrog 6000 mark. In Alush je, ne da bi prej poravnal operativne in terapevtske stroške na UKC, na Vrazovem trgu takoj, ko so sina prepeljali tja, vplačal takratnih 210.000 tolarjev (3000 mark) kot akontacijo. Želel je, da bi sin kljub njegovemu bankrotu imel vso potrebno oskrbo.

V vse te igre s številkami pa se je ves čas vpletala starševska groza ob spoznanju, da je sin obsojen na smrt. Alushu Sopaju so namreč rekli, da sina lahko odpelje domov, kajti od 20. avgusta so Betima vsak dan vozili na obsevanje, rezultat pa so očetu sporočili: »Nič ne pomaga, lahko ga odpeljete. Ne vemo pa, koliko časa bo še živel.« Oče, neuk v pomoči tako hudemu bolniku, se je pozanimal, kako naj skrbi za sina, če ga vzame iz bolnišnice. »Boste že kako, hrano mu zmiksajte in dajte skozi cevko,« se je glasil odgovor.

Dan pred poletom proti Skopju Alush še ni vedel, kako bo potekal transport. Bo Betima nesel, kako bo z njim v letalu in predvsem, kaj bodo prinesli prihodnji dnevi? Ni vedel niti, kako bo sina dobil iz bolnišnice, kajti dolžan je bil še ogromno. S pomočjo odvetnice je sicer napisal tri prošnje: republiškemu ministrstvu za zdravstvo, na Rdeči križ in na slovensko Karitas. Toda Sopaj je bil tujec, povrhu vsega iz obubožane države, ki ni mogla niti ni hotela jamčiti za svoje državljane. Se je torej v želji, da reši otroka, nepremišljeno zaletel in ostal brez vsega – kot je kazalo, naj bi družina Sopaj kmalu ostala brez otroka in potopljena v dolgove.

Ob vsem dogajanju pa je Alush posebno poudarjal, da nikakor ne krivi zdravnikov za neuspešno operacijo. »Nesreča,« je imenoval neozdravljivo sinovo bolezen. »Če bi vedel prej, koliko bo to stalo, bi pač moral privoliti v operacijo v Nišu ali Skopju. Rezultat, to vemo zdaj, bi bil verjetno enak. Ne, zdravnikom nimam kaj očitati.« Kakor koli, Alusheva zgodba je bila polna žalostnih dejstev. Toda ker je bil tujec, tudi hitro pozabljena. Vsekakor njegova vrnitev na letališče v Skopje ni bila vesela, kot je bila vrnitev slovenskega dečka iz Švice, kjer so ga uspešno operirali. Sopajevim s Kosova je ostalo le eno vprašanje; bi se v Švici za toliko denarja Betimovo zdravljenje morda drugače končalo?