Za OECD je zadnja Cerarjeva vlada?!

LJUBLJANA, PARIZ – Minister za javno upravo Boris Koprivnikar se je (že) v ponedeljek mudil v Parizu. Srečal se je s predstavniki Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter na zasedanju delovne skupine te organizacije razpravljal o tako imenovanem uslužbenskem sistemu svetovnega formata. Koprivnikar je v svojem nastopu med drugim poudaril, da bi morali biti javni uslužbenci v današnji družbi (v izjemno kompleksnem okolju globalnega oziroma še kako medsebojno povezanega sveta) stabilen element in zagotovo tudi prevzemati odgovornost za odločitve, ki jih sprejemajo. Sogovornikom je predstavil tudi nekatere slovenske primere dobrih praks (denimo sodelovanje slovenskih državljanov pri spreminjanju zakonodaje). Zanimivo, le nekateri slovenski mediji so ob tem omenjali, da se je Koprivnikar udeležil tudi javne predstavitve najnovejše publikacije Government at a Glance (Vlada na pogled), ki jo OECD izda vsaki dve leti. Čeprav ta publikacija ni nepomembna: državljanom različnih držav naj bi omogočala, da sebe ter vlado in javno upravo svoje države primerjajo z državljani ter vladami in javnimi upravami drugih najrazvitejših držav.

Radi pa potujejo v Pariz

Drži, v minulih tednih je OECD obiskalo več slovenskih ministrov: finančni minister dr. Dušan Mramor, ministrica brez resorja, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo Alenka Smerkolj pa tudi ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič. V ponedeljek je tja, kot rečeno, pripotoval minister Koprivnikar, včeraj pa še naš premier dr. Miro Cerar. Cerar je v Pariz resda prišel na delovni obisk k francoskemu predsedniku Françoisu Hollandu in državnemu sekretarju za evropske zadeve Harlemu Désirju, a tudi zato, da bi se srečal z generalnim sekretarjem OECD Joséjem Angelom Gurrio in bi lahko Svetu OECD predstavil vse dozdajšnje uspešne ukrepe naše vlade in njene načrte za slovensko gospodarsko prenovo.

No, pa se vrnimo k publikaciji Vlada na pogled. Ugotovitve OECD, objavljene v njej, so povsem nedvoumne: med državljani 40 držav smo prav Slovenke in Slovenci danes tisti, ki še najmanj zaupamo svoji vladi. V zadnjih sedmih letih (v tem času se je sicer pri nas izmenjalo pet vlad) je zaupanje, ki ga (n)imamo Slovenci do svojih oblastnikov, ves čas vztrajno kopnelo in se je do konca lanskega leta skrčilo za 30 odstotnih točk, zaradi česar smo s samo 18 odstotki pristali dobesedno na repu lestvice OECD, na kateri je kar 40 držav. Zdajšnji slovenski vladi menda zaupa le 18 odstotkov Slovenk in Slovencev. Medtem ko nemški vladi, ki jo vodi železna kanclerka Angela Merkel, zaupa 60 odstotkov nemških državljanov in norveški vladi celo 70 odstotkov Norvežanov, pa je po podatkih OECD celo portugalski, španski in grški vladi uspelo prehiteti Cerarjevo vlado. Četudi portugalski vladi zaupa samo 23 odstotkov Portugalcev, španski samo 21 odstotkov Špancev in grški (ne glede na zadnji tamkajšnji referendemuski izid) samo 19.

Seveda, če se pretvarjamo, da tega ne vidimo (ne vemo), nam je najbrž lažje. Lahko se tudi po butalsko tolažimo, da vsega tistega, kar ugotovi in na podlagi svojih analiz objavi OECD, kljub vsemu ne kaže jemati preresno. Že ko je OECD maja letos popravil (izboljšal) napoved glede slovenske gospodarske rasti v letu 2015, a je hkrati tudi že poslabšal napoved za prihodnje leto, so nekateri slovenski nejeverni tomaži (GZS, sindikati) takoj začeli opozarjati, da čisto vsa poročila OECD le niso suho zlato. V redu, mogoče res niso. Če je tako, pa se je morda treba vprašati nekaj drugega: čemu toliko predstavnikov slovenske vlade še kar (tako pogosto) roma na pariški sedež OECD? Gredo tja le zato, ker radi potujejo v Pariz?