Čeprav nisem (tako) bogat, da ne bi kupoval ceneje, sem kot potrošnik prilično neozaveščen. Se mi zdi, da iskanje manj dragih izdelkov po različnih štacunah, da ne rečem različnih krajih na tem in onem svetu (spletu), morda res prinese prihranek, a po drugi strani požre preveč živcev, bencina ali časa. No, pred prazniki sem vzel nadvse koristno lekcijo iz nakupovanja. Po daljšem času smo šli po fasungo vsi člani ekipe.
Medtem ko se mala rezervista nalimata na sladkarije in se kapetan ekipe posveti kruhu in mleku in preostalim temeljem naše prehrane, se sam ustavim pred polico z začimbami. Brez razmišljanja, skorajda samodejno, stegnem roko proti izdelku, ki ga poznam. Jem in jemljem ga namreč od socialističnega pamtiveka, eden redkih slovenskih izdelkov je, ki jih med tranzicijo niso spreminjali.
Toda v zadnjem hipu, tik pred metom za 82 centov v košarico, me nekaj zmoti. Robot v meni se ustavi, pogledam še enkrat. Debelo pogledam – sosednji artikel v enaki, nekako češki embalaži. Črkovanje drobnega tiska potrdi sume. Gre za produkt istega proizvajalca, ki pa je nekaj več kot deset dek začimbe izdelal za trgovčevo blagovno znamko. Sestavine do pičice enake, datum proizvodnje isti, rok trajanja isti, razlika le v (enem) odstotku ene od sestavin. In seveda v ceni: trgovčev lonček je skoraj dve tretjini cenejši od proizvajalčevega! Vzamem ga za probo in na testni večerji se odločitev izkaže za absolutno pravilno: okus je pač enak, briga me ime.
Ne vem, kdo tu koga za nos vleče pa za jajca drži, ampak, dragi moj proizvajalec prepoznavne blagovne znamke, odslej si samo še proizvajalec in nič več tudi moj dobavitelj. Iz robota, ki slepo prazni police in polni voziček, postajam potrošnik, ki dvakrat pogleda, preden kupi.
Sicer pa: ali bi vi kupovali tale časopis, če bi imeli na voljo še enega za pol manj centov z isto vsebino in istimi avtorji, le da bi na naslovki namesto Slovenske novice pisalo na primer Trgonovice, časopis, ki gate trga?
