LJUBLJANA – Cene hrane letijo v nebo. Ko so klimatologi v začetku avgusta opozarjali, da Evropi, Severni Ameriki in delu Azije grozi najhujša suša v zadnjih 100 letih, hkrati se je dražila nafta, vrednost zlata pa se spet strmo dviguje proti rekordu, so si mlinarji, mesnopredelovalna industrija in trgovci že meli roke. Boljše situacije za zagovarjanje nesramno velikih podražitev mesa, kruha in mlečnih izdelkov v Sloveniji si ne bi mogli zamisliti. Češ, saj se dražijo surovine in energija. Vendar je resnica ta, da bodo na račun podražitev pridobili mlinarji, mesnopredelovalna industrija in trgovci. Kmetje, ironično, z višjimi cenami ne bodo pridobili nič, vse to pa bomo plačali mi.
Meso dražje za 25 odstotkov
Kot napovedujejo, se bo svinjina podražila za kar 25 odstotkov. Za kilogram svežega svinjskega mesa smo do pred dnevi pri mesarju odšteli 5,30 evra, danes že 6,62 evra. Perutnina in govedina naj bi se podražili vsaj za 15 odstotkov, na nove cene kruha in mleka pa še čakamo.
Po neuradnih informacijah z Agencije RS za okolje smo v Sloveniji doživeli nacionalno katastrofo, saj je suša uničila več kot 30 odstotkov poljščin, ocenjujejo jo na 130,000.000 evrov. Podobno kot stoletna suša leta 2003. Letos smo torej pridelali manj hrane in krme kot običajno, povrhu so iz Lipice prvič v zgodovini kobilarne prek kmetijskega ministra pozvali kmete, naj jim darujejo bale sena, saj naši lipicanci nimajo več kaj jesti. Potrebujejo ga vsaj 150 ton.
Videti je, da nam res zmanjkuje hrane in krme, surovina pa je vse dražja, zato se stvari morajo podražiti, če hočemo preživeti. Poleg tega smo del globalnega trga, bistroumno izjavljajo vodilni iz mesnopredelovalne industrije in v zagovor poudarjajo, da je odkupna cena v nekaj mesecih skočila z 1,44 evra za kilogram svežega svinjskega mesa na 1,87 evra. Od tod torej podražitev za 25 odstotkov?
Slovenije ni na globalnem trgu
Meso je v Sloveniji s stališča kmeta res (pre)poceni: stroške pridelave svinjskega mesa uspešno pokrivajo le manjši rejci, ki jih kompenzirajo s svojim delom, rekli bi družinsko politiko dejavnosti, medtem ko visokotehnološko razvita Farma Ihan tega, paradoksalno, ne zmore. Omenjena lanska odkupna cena 1,44 evra za kilogram svežega svinjskega mesa je prenizka, zato je slovenska prašičereja v nekaj letih obubožala.
Z nekdanjih 600.000 pujsov na leto smo padli na slabih 200.000, kar je le še 30 odstotkov slovenske porabe.
Slovenska prašičereja je propadla, prvič zaradi nepovezanosti, iz česar sledi, da se s trgovci glede cen ne morejo uspešno pogajati, in drugič, zaradi opravilno nesposobne države, ki ni znala zaščititi svojih rejcev in svoje pridelave svinjskega mesa, kot je to storila Avstrija. Ta na naš majhni trg prihaja z dampinškimi cenami svojih presežkov svinjine, to pa je predelovalcem mesa in trgovcem pogodu, saj lahko tako vselej dodatno stisnejo slovenske rejce.
Prašičerejec je v Avstriji za kilogram sveže svinjine dobil 1,87 evra, ko cene nafte in koruze na svetovnih borzah še niso bile tako visoke. Super, bomo rekli, naši bi potemtakem lahko svoje pujse dobro prodali v Avstrijo. No, tu se zgodba obrne v spoznanje, da Slovenija v resnici ni del globalnega trga, kot radi poudarjajo trgovci in mesarji – predelovalci. Avstrijski mesarji, zadruge in trgovci imajo jasno pravilo, da tujo zelenjavo odkupujejo le takrat, ko še ni domače. Tudi meso iz Slovenije odkupijo, vendar zanj lani niso plačali 1,87, ampak 1,44 evra. Razlika v ceni v prid domačim rejcem je domišljena samooskrbna politika Avstrije, ki tako ščiti njih in potrošnike.
Tako zatrjuje poznavalec kmetijske politike, ki mi je pod nos pomolil statistiko pridelave zelenjave v Sloveniji. Takole je: od leta 2008 do 2010. je pridelava zelenjadnic (belo zelje, paradižnik, paprika, kumare, solata, rdeča pesa, ohrovt, česen, čebula...) padla z dobrih 80.000 ton na 59.000 ton. Danes pridelamo 45.000 ton zelenjadnic ali dobro polovico v primerjavi z letom 2008. Leta 2008 smo pridelali 3167 ton rdeče pese, leta 2010 le še 2013 ton, letos smo je zasejali na pičlih 40 hektarjih, kar pomeni le še 1200 ton. Tudi pridelava kumar za vlaganje je padla za več kot polovico, pridelava čebule, solate in korenčka je v štirih letih padla za več kot tretjino, enako je s fižolom in grahom. Solatne kumare so edina zelenjadnica, ki jo še sejemo kot leta 2008. Pridelamo je od 1200 do 1500 ton na leto. Zelenjave je dovolj in je cenejša od slovenske. Upravičeno nas obdaja zla slutnja, da smo pri koncu. Čas je, da se ozremo vsak po svojem vrtu. |
Rekordna žetev, kruh pa dražji
Kam bodo mlinarji in trgovci potisnili cene kruha, še ni jasno, zagotovo pa čim višje, čeprav za to nimajo nobenega razloga. Letošnja žetev v Sloveniji je bila rekordna, na 36.700 hektarjih je zraslo nekaj več kot 150.000 ton pšenice, kar je v zadnjih letih rekordni pridelek in skoraj pokrije potrebe slovenskih mlinarjev. Toda kot kaže, bodo kmetje več kot polovico žita prodali v tujino, žitarji se namreč niso držali dogovorjene strategije odkupa: del po akontacijski ceni in del pridelka po trenutni borzni ceni. Žitarji so seveda spomladi računali, da se bo pšenica ob žetvi pocenila in ne podražila. Ker ni bilo tako, so jim predlagali plačilo žita po akontacijski, vnaprej določeni ceni. Zato bo vsaj polovica kmetov žito prodala v tujino.
Žito je podražitve začelo že avgusta, ko je moko podražilo za 15 odstotkov. Torej, imeli smo rekordno žetev, a kruh bo vsaj za 30 odstotkov dražji. Čakamo le na to, da mlinarji in trgovci uskladijo cene. Čakamo, da se šefi mesnopredelovalne industrije usedejo s trgovci in nastavijo mesu spodobno ceno. Vemo pa, da imajo slovenski trgovci kar za 30 odstotkov večjo maržo v primerjavi z drugimi državami v EU.
Opisano stanje kaže na to, kako gre v vsaki situaciji vsa voda na mlin mlinarjem, mesnopredelovalni industriji in trgovcem. Kmetje niso povezani in politično aktivni, zato so nemočni v pogajanjih s trgovci, ki imajo pri nabavi blaga popolnoma proste roke. So trgovci, mlinarji in predelovalna industrija, ki zanemarjajo pomen slovenske pridelave, upravičeni do tako prostih rok v imenu prostega trga?
