Za maturo so obudili sladokusne Emonce

LJUBLJANA – Ave, bralci. Bilo je leta 14, ali tam nekje okoli, ko je začelo rasti mesto na tleh, kjer je danes Ljubljana. Rimljani so ga obdali z obzidjem in se znotraj njega utrdili s svojo kulturo, navadami in, seveda, tudi kulinariko. Dva tisoč let pozneje se Emone in njenih prebivalcev v naši prestolnici spominjajo s številnimi dogodki. Mi pa smo v četrtek mimo častne rimske straže vstopili naravnost na gostijo samega Avgustovega vojskovodje. Rahlo izbirčnega, bi rahlo rekli. Njegovim kuharjem je namreč grozilo, da jih bodo, če mu kaj na razkošni gostiji ne bo povšeči, vrgli levom. Vse to smo spremljali kot gostje predstavitve projekta Emona, obdobje rimske kulinarike, enega izmed tistih, ki so nastali v okviru priprav na poklicno maturo na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Ljubljana (SŠGTLJ) na Preglovem trgu 9. Skupina, v kateri je bilo šest dijakov, trije so bili zadolženi za kuhinjo, trije pa za strežbo, je imela za mentorja Majdo Rebolj in Ludvika Fekonjo. »Mi imamo učitelje za to, da dijake usmerjajo,« nam je povedal ta. »Imeli so naloge, med katerimi so izbirali. Ena izmed njih je bila, ker je letos obletnica Emone, ta projekt. Vsega so izpeljali sami, to se pravi: organizacija, izvedba, sestavljali so jedi, program, dekoracijo, razmišljali o tem obdobju.«

Pomagali so tudi drugi dijaki, saj je to nemogoče speljati samo s tremi. Za uresničitev ideje je bilo potrebnega ogromno dela. »Veliko smo morali prebrati. Celo zgodbo smo morali narediti. Najprej smo delali po knjigi Rimska kuhinja, nato po vsej Ljubljani, ker smo poskušali ugotoviti, kaj se je pred 2000 leti dogajalo. Tudi dosti strokovnjakov se je temu posvetilo. Jedi, ki smo jih izbrali, pa smo malo spremenili. Boste videli, da je drugače, kakor piše v knjigi,« pravi Fekonja. In res smo videli oziroma okusili – po predstavi, ki govori o nekem dnevu tam daleč pred dvema tisočletjema. »Bilo je na začetku našega štetja, leta 14, tik preden je umrl cesar Avgust. Bil sem vodja vojske,« nam je povedal Domen Demšar, ki je upodobil hedonističnega vojskovodjo. Rahlo izbirčnega, bi rekli. Ta kar ne more dočakati gostije, pripravljene zanj, toda, joj, kuhar je obležal, pijan od medenega vina. Jedi je nato pripravila Venera, ki jo je upodobila Anja Novak, k bogato obloženi mizi pa smo bili povabljeni tudi mi in drugi navzoči, veliko jih je bilo iz sveta gostinstva. Seveda jih ni pripravila le Venera, temveč dijaki zaključnih razredov programa gastronomija tri plus dva SŠGTLJ, ki jih je vodila skupina projekta emonske kuhinje. Poleg Anje so to bili Branko Reškovski, Alma Delanovič, Tina Lesar, Urban Gabrijelčič in Luka Florjančič.

»Pobudo za predstavo je dal profesor Fekonja, a smo jo še spreminjali in jedro naredili skupaj,« še pove Domen, ki je vskočil v vlogo vodje Avgustove vojske. Nosil je pravo vojaško opravo tistega časa, saj so si na šoli obleke sposodili od ljubljanske opere, čisto take, kakršne so bile v času, ko se dogaja njihova zgodba. Vojaki so bili v bojni opravi, Rimljanke, ki so se elegantno vile med obiskovalci dogodka z dobrotami na pladnjih, med njimi olivami, polnjenimi z zeliščno skuto, in čičerikinimi kroglicami, pa v dolgih belih tunikah. Aha, tukaj velja opozoriti, da če hodite za Rimljanko, oblečeno po modi z začetka našega štetja, pazite, kam stopate, da ne pohodite ogrinjala, ki se vleče za njo. Samo toliko. Rimsko ognjišče so dijaki za to priložnost izdelali iz siporeksa, stebri so bili iz stiroporja, manjkal ni niti mozaik.

»Naredili smo zgodbo, ki je drugačna, ne želimo ponavljati tega, kar vsak dan slišimo. Celo zgodbo, tudi kulinarično. V njej ni samo priprava hrane, postrežba. Dijaki končujejo tri plus dva oziroma ena in že morajo biti sposobni nekaj več. Zato smo si vse te stvari sposodili, poiskali,« pravi Fekonja. Spremenili so tudi jedi. »Želeli smo jim dati malo pridiha sodobnosti, drugačnega. Ljubljana je mesto, ki je znano po dobri hrani in tudi dobri pijači.« In res so šli rimske pogačice z divjačinsko pašteto, fižol s slanino, polenta s hrustljavimi beluši in druge dobrote jedcu 21. stoletja prav lepo po grlu. Tako smo se povsem strinjali z dijaki, ki so nam, potem ko smo v njih vztrajno vrtali z vprašanjem Povejte, vendar, katera jed vam je bila najbolj všeč, odgovorili: »Vse so nam najbolj všeč!« Niti za eno niso hoteli reči, da se jim je zdela boljša kot druge. Povedali pa so nam, da je bil projekt izzivov polna naloga, tudi zahtevna, a je ne bi menjali s kako drugo, saj so z opravljenim delom zelo zadovoljni.

»Najprej smo morali raziskati, katera živila so uporabljali, kako so jih pripravljali, kako so jedli, se obnašali. Vse to, preden smo lahko sploh začeli. Hodili smo po mestu, bili smo v mestnem muzeju, pozanimali smo se za raznorazna gradiva, da smo dobili kakšne recepte,« so nam pripovedovali. Hrana tistega obdobja se seveda precej razlikuje od današnje. »Takrat še niso vsega poznali. Paradižnika, recimo, niso imeli, tudi kakšnih danes znanih začimb. Zanimive so imeli, drugačne kot danes, a nekatere še poznamo. Najbolj zanimivo pa je bilo delo z medom,« so nam še zaupali. Res je bilo veliko medenega predstavljenega med pripravljenimi dobrotami. Medena rolada, recimo, je šla zelo v slast, še posebno pa medeno vino. Da bi se poučili o postopku fermentacije medu, so se odpravili k priznanemu ljubljanskemu medarju, ki pripravlja medeno žganje. Ker, kot pravi Fekonja, niso želeli dodajati preveč žvepla, da bi ustavili vrenje, je v njihovem vinu ostalo za odtenek ogljikovega dioksida, zaradi česar okusna pijača še malo prijetno popraska po jeziku. Kakih 30 steklenic vina so naredili v prvem uspešnem poskusu in zagotovo ga bodo še delali. Mikavna pijača bi bila, verjemite, zelo privlačna tudi za naše sodobnike. Historia magistra vitae est, kot je v uvodnem nagovoru poudarila ravnateljica šole Marjeta Smole, ali: Zgodovina je učiteljica življenja.