SVETI TOMAŽ – Veliko ljudi živi v stiski, revščini in bedi, v nečloveških razmerah se skozi vsakdan prebija tudi 44-letni Zvonko Miklič iz Bratonečic pri Svetem Tomažu v Prlekiji. Prebiva v podrtiji, v kateri je do pred nekaj meseci živel skupaj s 83-letno materjo Marijo, ki pa je lanskega septembra umrla. Zvonko je ostal sam in boji se, da se bo njegov dom slej ali prej podrl ter ga pokopal pod seboj. Že ob pogledu na več kot 200 let staro stavbo vsakomur postane jasno, da ne bo mogla več dolgo kljubovati času.
Občinsko stanovanje zanj predrago
Zvonku in Mariji smo pred dvema letoma priskočili na pomoč z našim Krambergerjevim skladom. Po zaslugi bralcev Slovenskih novic smo jima lahko podelili 1000 evrov, tako da sta v tistih mrzlih dneh imela za kurjavo in hrano, pa tudi nekaj drugih obveznosti sta lahko poravnala, saj se jima je nakopičilo kar veliko neplačanih položnic. Za vsaj zasilno obnovo hiše pa je bilo kajpak veliko premalo.
In danes je še vedno hudo, celo huje je, kot je bilo do pred dvema letoma. Zvonko je ostal sam. Pa materini smrti je sicer od občine dobil v uporabo občinsko stanovanje, za katero pa je kajpak treba plačevati najemnino. »Čeprav ta ni bila previsoka, le okrog 60 evrov na mesec, sem že po petih mesecih ugotovil, da si ga ne morem privoščiti. Tako sem pred dnevi moral vrniti ključe, kajti poleg najemnine so se mi drugi stroški praktično skoraj podvajali, predvsem elektrika in komunalne storitve, vse to sem moral plačevati tako za stanovanje kot za hišo. Tako bom zdaj vseeno živel v hiši, čeprav se zavedam, da je v njej nevarno,« nam je povedal žalostni Zvonko, ki spi kar v tesni kuhinji, ki je edini koliko tolikor ogrevan prostor.
»Zavedam se, da je bivanje v hiši zelo nevarno, a kaj naj naredim, saj vendar ne morem biti pod vedrim nebom. Vse se počasi, a vztrajno podira, streha že leta zamaka in jasno je, da niti stropi in stene ne bodo dolgo zdržali. Tudi pomožni objekti okrog hiše so v zelo slabem stanju, meni pa ne preostane drugega, kot da čakam, ali in kaj se bo zgodilo. Jasno mi je, da tudi veliko drugih ljudi živi v slabih razmerah, in zato ne morem nikogar prosti, da mi pomaga. Hvaležen sem vsem ljudem dobre volje, ki so že pred časom pomagali meni in mami, saj sva si takrat vsaj nekoliko opomogla.«
Novice bodo zanj plačale nekaj zaostalih položnic. »To mi bo vsaj za nekaj časa olajšalo življenje, saj če nimaš dolgov, tudi opomini ne prihajajo in morebitnih sankcij ne bo,« de Zvonko, ki prejema okrog 290 evrov socialne podpore, in ko plača položnice, mu za preživetje ne ostane skoraj nič. Po mami je sicer podedoval nekaj njiv in gozda, a je četrtino posesti že moral prodati, saj je po njenem pogrebu zabredel v dodatne stroške in dolgove. Še kako pa se kajpak pozna manko materinega denarja, saj je prejemala 400 evrov socialne pomoči.
Padel s strehe
Brez očeta je Zvonko ostal pred 15 leti, mati pa je bila huda invalidka, ki bi ji že pred nekaj leti morali amputirati nogo, vendar operacije ni dočakala. »Ker je bila sladkorna bolnica z zvišanim pritiskom in je imela odprto rano na nogi, so naposled nastali takšni zapleti, da ji je odpovedalo srce.« Tudi Zvonko je invalid, kot 17-letnik je namreč padel s strehe ter si hudo poškodoval hrbtenico, ramo in roko.
Nekoč je bil nekaj časa redno zaposlen, večinoma pa je poprijel za kakšno priložnostno in občasno delo. Ker ima spretne roke, zna popraviti kak računalnik, kamero in kaj drugega finomehaničnega. Še kako rad bi spet imel redno službo, toda nihče ga ne vzame, saj je invalid in kot tak ni nikjer dobrodošel. Kot izučeni varilec bi lahko delal v montažnem ali podobnem podjetju, lahko bi delal tudi v gostinstvu, saj je priučen natakar, a večina lokalov za strežbo jemlje dekleta in na splošno mlade ter zdrave ljudi.
Družine si ni ustvaril, saj, tako pravi, to ni bilo mogoče. »Kako pa naj si poiščem partnerico, katera pa bi živela v tej podrtiji, v kateri nikoli ne veš, ali boš jutro dočakal živ ali se bo podrla nate in te ubila? Nikogar si ne upam niti povabiti v svoj dom, tako me je sram.«
Brez zavarovanja ne more k zdravniku
Tako živi sam, na vrtičku pridela nekaj vrtnin, ima tudi kokoši. »Lahko bi pridelal še več, a nimam kje shraniti. Pomožni objekti so še v slabšem stanju kot hiša in se že podirajo. Ko zapiha veter, sploh ne upam v njihovo bližino. Tudi del strehe na hiši se je že porušil in nekateri prostori so že zasipani. Razen kuhinje, kjer sem tako večino časa, nikjer drugje ni več varno. V sobi, kjer je spala mama, smo morali strop podpreti z lesenimi podporniki, ki pa gotovo ne bodo več dolgo zdržali pritiska. Pred nekaj leti so mi prijatelji radioamaterji pomagali tako, da so uredili del strehe in vhodna vrata,« pove Zvonko in nam pokaže svoj moped, s katerim se lahko vsaj kam zapelje in ni čisto odrezan od sveta.
Urejenega nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja, pravi, da za to nima denarja, tako tudi k zdravniku ne more. Z materjo sta se včasih tako razveselila kakega paketa hrane od Rdečega križa, a tudi teh je bilo vselej manj. Toda Zvonko je hvaležen vsem, ki so mu doslej pomagali, tudi občini Sveti Tomaž, ki je pred nekaj leti poskrbela zato, da ima vsaj tekočo pitno vodo. Ker je strela uničila inštalacije, sta si morala z materjo kar dolgo pomagati z agregatom.
