Za magnetno resonanco 
ima preširoka ramena

KRANJ – Kranjčan Aleksander Ivančič je eden najmočnejših Slovencev. Pa ne da bi svojo moč kazal v gostilniških pretepih ali kakšnih borilnih veščinah, Sandi, kot ga kličejo prijatelji, od leta 2005 nastopa v disciplini strongman. Bil je nekajkratni zmagovalec tekmovanj serije Martin Krpan za najmočnejšega Slovenca, dvakrat drugi na noči silakov v Kranju, nekaj vidnih uvrstitev je dosegel v tujini, še najbolj pa šteje naslov evropskega moštvenega prvaka leta 2008, ko je bil član izbrane vrste z Gregorjem Stegnarjem, Denisom Udovičem in Borisom Miloševičem. Čeprav dela v družinskem podjetju in si je ustvaril družino, ne zmore brez treningov za krepitev moči – te pa ima že tako ali tako nekajkrat več kot povprečni podalpski prebivalec. »Drugo leto bom dopolnil 30 let, zato moje tekmovalne poti še zagotovo ne more biti konec, saj prihajam v najboljša leta za to športno disciplino, ki mi je prirasla k srcu. Poleg moči sem si nabral že nekaj izkušenj, zato se še bolj z veseljem posvečam treningu.«

Obnovitev poškodbe

Pred nekaj dnevi se je Sandiju po napornem treningu, ko je pomagal nositi omaro, zgodila zoprna nesreča. »Ne vem točno, kako je bilo, zdi se mi, da sem z roko naredil napačen gib in zapeklo me je v desnem bicepsu. Takoj sem vedel, da gre za obnovitev poškodbe, ki sem jo staknil že pred leti,« pove Ivančič in nadaljuje: »Odšel sem do zdravnika in potem v jeseniško bolnišnico, kjer so se res potrudili z mano. Napotili so me na diagnosticiranje z ultrazvokom, toda moja roka je prevelika, preobilna, da bi se ultrazvok prebil skozi, in od tega ni bilo nič.« Prejel je napotnico za slikanje z magnetno resonanco in se še enkrat odpravil na Jesenice: »Luknja oziroma neke vrste tunel v napravi, kamor se je treba uleči, je zame premajhna. Na premični postelji naprave bi še lahko ležal, toda v tunel, kjer poteka magnetna resonanca, me pod nobenim pogojem niso mogli stlačiti. Poskušali smo vse položaje, pa ni šlo.« Nato je odšel v Ljubljano, a je tam aparat za magnetno resonanco tako velik kot na Jesenicah. Spet ni bilo nič s slikanjem, odpremili so ga v Izolo. »Tako kot prej na Jesenicah in pozneje v Ljubljani so se tudi v Izoli zame potrudili. Še celo toliko so bili pripravljeni pomagati, da so s premične postelje, s katero te zapeljejo v tunel, odvijačili čisto vso zaščitno plastiko. Rame so mi potisnili navzdol in posteljo zapeljali v aparaturo, a natlačen, kot sem bil, nisem mogel v njej zdržati toliko časa, kot je treba, saj je treba biti popolnoma nepremičen. Izvlekli so me ven in se opravičili, ker postopka niso mogli izvesti. Saj se medicinski delavci nimajo kaj opravičevati, niso krivi, da so aparature majhne oziroma sem tako širok.«

Prepuščen sam sebi

Sandi Ivančič se je odpravil na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v domačem Kranju povprašat, kam naj se obrne, da bi mu pomagali, saj je mišica še vedno strgana: »Odvrnili so mi, naj se sam pozanimam, kje v tujini imajo toliko veliko aparaturo za magnetno resonanco, da bi lahko v njej opravil potrebni postopek, ki je osnova za nujno kirurško operacijo moje roke. Hkrati so povedali, da plačajo opravljeno slikanje z magnetno resonanco v tujini po veljavni tarifi pri nas, kar je več, moram doplačati sam, pa tudi prevozne stroške krijem sam.« Nad odnosom ZZZS je razočaran: »Nisem pričakoval, da bom v takšnem primeru prepuščen sam sebi. ZZZS bi morala za izredne primere imeti bazo podatkov ali pa se potruditi in poiskati pravo informacijo za uporabnika. Saj jih, ne nazadnje, vsak od nas plačuje, oziroma vsak mesec nakazuje zavarovalno premijo.« Ivančič se sprašuje, ali sploh kdo v Sloveniji ve, na koga se obrniti v takšnem neprijetnem primeru: »Ne ostane mi drugega, kot da začnem sam iskati telefonske številke bolnišnic v Avstriji ali Italiji, morda na Madžarskem, in spraševati, ali imajo dovolj veliko aparaturo za magnetno resonanco. Tujih jezikov ne znam prav veliko, nisem prepričan, ali bodo sogovorniki vedeli, zakaj jih kličem.«

Ne ve kaj naj

Čas za športnika, ki nujno potrebuje pomoč, neusmiljeno beži. Kirurg, ki mu je obljubil pomoč in operacijo, pa brez osnove, brez slike z magnetno resonanco, ne upa zarezati v Ivančičevo desno roko. »Sploh ne vem več, kaj naj naredim. Ne zdi se mi smiselno kar sesti v avto in se po tujini voziti od bolnišnice do bolnišnice in se kje poskušati stlačiti v aparaturo za magnetno resonanco. Če bi na ZZZS danes vedeli, kje imajo aparaturo, ki je dovolj velika zame in meni podobne, bi takoj šel do tiste bolnišnice, tako pa so me pustili na cedilu. In če se tako vedejo do tako po mojem mnenju lahko rešljive težave, kako šele trpijo ljudje, ki imajo res hude zdravstvene težave in jim lahko pomagajo samo v tujini?« se za konec vpraša Ivančič.