Za las je ubežal smrti
 pod zvonom s kloštra

NOVO MESTO – Z vprašanji kdo sem, kaj sem in zakaj sem se zagotovo sreča vsakdo. Takšno samospraševanje pa še posebno vznemirja tiste, ki so prepričani, da so rojeni pod srečno zvezdo in da neka nevidna sila vseskozi budno pazi na njih. Takšni so vsemogočni in nezlomljivi, to so ljudje, ki jih smrt ne opazi. V Novem mestu živi Stane Cerar, ki zase pravi: »Ne vem, če je še kdo na tem svetu tolikokrat kot jaz ubežal smrti!« Stane bi lahko že vsaj petnajstkrat umrl, vsaj petim srečnežem pa je preprečil, da niso šli predčasno na oni svet. Njegovo življenje je čudežno. Vemo, da vse to strastnega 78-letnega vdovca, penzionista, ki izjemno rad raztegne harmoniko, napiše kakšno pesmico ter zapoje na koru, zagotovo ne bo naredilo za blaženega, kljub temu pa mu njegovih čudežnih preživetij ne more prav nihče vzeti. Že zato ne, ker je v njegovih čudežih zapisana kronika nekega časa, vse od leta 1934, ko je Stane prišel na svet. Rodil se je na belokranjski grudi kot deseti otrok od enajstih. »Kot deseti brat,« se nasmehne.

Kozje mleko in Ančka

»Le kako, da sem sploh preživel?« se je z žarečimi očmi vprašal, ko se je spomnil tiste revščine. Še preden je bil rojen, je bil že ob tri brate in eno sestro, ki so umrli kmalu po rojstvu. A niti njemu se ni pisalo dobro, saj ni sprejemal hrane. Ure so mu bile štete, na dobličkem pokopališču so že pripravljali nov grob na predelu za otroke. Potem pa se je zgodil čudež, brez katerega ne bi bilo niti vseh poznejših. Devetnajst let starejša sestra Ančka je izvedela za najbližjo babico v Semiču, Staneta položila v taško in ga nesla več kot štiri ure hoda proč. A tista babica ni napovedala nič obetavnega. Pa spet v Dobliče, smrt je bila že pred durmi, ko so izvedeli še za eno babico v Gradcu. Ta je dejala: »Če bo sprejel kozje mleko, bo preživel!« Ančka je s štručko tekla domov, a niso imeli kozjega mleka. Iskala ga je v Črnomlju pa na Tanči Gori, ne tam, ne na Finkih, ne na Zapodjih, nobena koza tedaj ni imela mleka. Le ena ga je imela: pri mežnarici na Planini pod Mirno goro. »Ta je namolzla za prst mleka, ga razredčila z vodo,« je pripovedoval Stane. Po čudežu ga ni izbruhal … in preživel. »Hvala Ančki, hvala kozjemu mleku!«

Potem se je začela pravljica Stanetovih čudežev, za vse tako ali tako ni prostora, ki so jih zaznamovali tovornjaki, potoki, otroška razigranost in … usodna naključja. Kot na primer že leto pozneje, ko so volovjo vprego že zamenjali prvi avtomobili. Ljudje so od vznesenosti kričali, ko se je zaslišal čuden ropot. Da bi videla avto, je k cesti tekla tudi Ančka. V rokah je nosila bratca. Med tekom pa se je spotaknila, da je dojenček udaril z glavo naravnost ob skalo. Nobenega življenja ni kazal, Ančka je jokala, po dveh dneh je čudežno zajokal tudi Stane. Ali ko so šli črnomaljski godbeniki skozi njihovo vas, bilo mu je tri leta. Trušč činel in trobil je na nezavarovani gank primamil tudi Staneta in njegovega starejšega brata Toneta. Prerivala sta se, kdo bo več videl. Bum, bum, tra, tra, tra, igrala je pleh muzika, kar pa je bilo tudi zadnje, kar je Stane slišal. Med prerivanjem je izgubil ravnotežje ter padel naravnost v trimetrsko globel. »Vem, da sem med padanjem slišal glasbo, kaj je bilo potem, se ne spomnim!« je 75 let pozneje dejal Stane. Rešilo ga je gnojišče, zalito z gnojnico.

Poletel čez cerado

Stanetov oče Franc je bil med drugim župan občine Dobliče, zato so k njim prihajali različni velikaši, kmečki otroci pa so bili, tudi zaradi igračk iz ilovice, kot po naročilu umazani. Pred visokimi gosti so se morali zato umakniti. »Skrij se!« je bilo večkrat slišati. Skriti so se morali tudi leta 1939, v goste je namreč prišel črnomaljski kaplan Metod Kranjc. »Bog daj, mama Cerarjeva!« je pozdravil, umazani Stane pa urno proti skrivališču. Toda kam? Vse je bilo že zasedeno. Naravnost na stranišče. Ker pa je oče le malo prej praznil greznico in pustil odprt pokrov, je Stane čofnil v smrdečo jamo. Pri padcu se je še pošteno udaril. »Otrok bleje!« je slišal kaplan in ga rešil. Kaj bi bilo, če ga ne bi slišal? Bog ve, tako pa je Stane ostal živ, prav tako med vojno, pet let pozneje, ko mu je krogla švignila tik ob glavi. In ko so se sankali; še posebno hitro je šlo s cerkvenega hriba. Stane je šel na glavo. Dobesedno. Da bi se izognil napol slepemu Kocjanovemu stricu, ki je šel ravno mimo, je zavil, toda tako nesrečno, da je trčil naravnost v debel oreh. Z glavo. Če ne bi bilo Žanove Neže, ki ga je ves čas spravljala k sebi, bi bilo po njem. Leta 1945 si ga je očitno zaželela še Dobličica, a ga je rešil šop podvodne kreše, s pomočjo katere se je nekako pririnil do obrežja. Po skoku v vodo ga je hotela tudi Lahinja, za trenutek, kot pravi, je bil celo hrom. »Nog nisem čutil.«

Čeprav je bil kar 40 let poklicni voznik, je imel Stane ves čas usodne boje ravno z vozili, nekajkrat tudi zaradi mladostniških bližnjic in nastopaštva. Nekoč se je za hip znašel med kamionom in prikolico, drugič je kot v filmu poletel čez cerado. Najhuje pa je bilo, pravi, ko je služil vojsko. Ravno so ga premestili v transportno četo, s prijateljema Remškarjem in Gliščevićem je na klopi pred garažo lovil še zadnje žarke, ko je Aco Srbin začel z avtomobilom divjati po dvorišču. »Hotel nas je prestrašiti.« Zapeljal je proti njim, ko pa je hotel ustaviti, zavore niso prijele. »Za las sem ušel smrti. Če bi bil jaz tisti na sredini, bi bilo ...« Stane ni mogel več zadrževati solz. Namesto njega je umrl Gliščević, popolnoma ga je zdrobilo. Če ne bi nekaj let pozneje pravočasno zavrl, pa bi lahko ugasnilo tudi Stanetovo mlado življenje. Neka deklica je pri Ribnici nenadoma stekla čez cesto, Stane je z vso močjo pritisnil na zavoro. »Da so vsa kolesa pustila sledi na cesti,« se spominja. Kljub zaviranju je punčko zadel, a se na srečo ni končalo z najhujšim.

Usodnih naključij, torej, je, kolikor hočete. Pravzaprav vse do božiča 1990, ko je učitelj pritrkovanja pritrkoval skoraj za večno, kot pravi. Zgodila se je napaka in zvon novomeškega kloštra ga je pošteno lopnil. Če se ne bi ujel na stopnicah, tri metre nižje, bi lahko padel še trideset metrov nižje. »Pač, zgodil se je čudež!« je bil kratek Stane. »Spraševali smo patre, kdo je vklopil stikalo, pa ni nihče imel korajže, da bi povedal.«

Stane Cerar pa se za to ni zmenil kaj prida, saj še vedno navdušeno pritrkava. »Do kdaj bom to počel, ne vem, če ne bi bilo teh čudežev, že zdavnaj ne bi več!« V zadnjem času jih je vseeno nekam manj, smo ga spodbudili. »Ker sem v penziji!« je ustrelil in dal vedeti, da se čudeži dogajajo le, ko si človek upa. Ko deluje. In verjame. Pa čeprav v čudeže.