Za kovaški meh dve dobri kravi

SELA PRI ŠENTJERNEJU – Ob nenajavljenem obisku smo Stanka Hosto s Sel pri Šentjerneju presenetili v delavnici. Del svoje kosilnice je obdeloval. »S kovaškim znanjem lahko marsikaj postoriš, sploh če pravega dela ne dobiš v trgovini. Kar lahko kupiš, je seveda ceneje, kot če ga popravljaš, predeluješ in dodeluješ sam, a vsega se seveda ne da kupiti,« pravi 75-letni Hosta, ki se je že zgodaj v mladosti zapisal kovaštvu.

Spominja se še očeta kovača, čeprav je bolezen kruto posegla v njegovo družino, oče devetih otrok je umrl star 53 let. Stanko je imel takrat komaj šest let, zato oče kovaškega znanja ni mogel prenesti nanj. Saj bi se on raje izučil za kateri drug poklic, na primer za strojnega ključavničarja, a sila je hotela, da je tudi sam postal izučen kovač, česar mu danes ni žal, to delo pa je opravljal z veseljem in predano. Kovaške obrti se je šel učit k mojstru Janezu Švalju na Brezovico. Ob redni službi, kjer je s pridom izkoriščal svoje kovaške izkušnje in znanje – najprej je delal kot kovač na železnici, potem pri Pionirju v Novem mestu, nazadnje v Iskri v Šentjerneju –, je imel Stanko popoldansko obrt, s katero je preživljal družino, veščin je naučil tudi svoja sinova. 
»Včasih je vsaka vas imela svojega kovača. Rekli so celo, da je revna tista vas, ki ga nima,« se nasmehne Stanko in se spomni let, ko je veliko delal čez mejo, na Hrvaškem. Naši kovači so bili namreč tam cenjeni, bili so boljši in cenejši, razlaga Stanko, medtem ko, da pokaže nekaj svojih spretnosti, zakuri na kovačijskem ognjišču in ognju doda nekaj oglja. »Oglje je izpod Bohorja ali pa iz Dol pri Litiji, je čistejše,« pripomni, ko s kleščami na ogenj položi podkev, ki kmalu zažari in je pripravljena za obdelavo.

Konj ne kuje več

Ničkoliko konj je podkoval v svojem življenju. »Pravzaprav imam srečo, da na svojem telesu nimam odtisa kakšne brce! Čeprav je včasih živina morala ubogati, danes pa ne, ker je bolj divja, saj se z živalmi ne ukvarjajo več toliko, kot so se nekoč. Sem pa naredil tudi posebno pripravo za umiritev konja,« je dodal in povedal, da sam konj ne kuje več, orodje je oddal Jožetu Videtu. Za to opravilo so nasledniki, za kovaštvo z ognjem pa jih ni veliko. »Čeprav je zanimanja kar precej. A lažje je gledati in delati le dan ali dva. Pa tudi umazano delo je, čeprav se moramo zavedati, da je oglje resda črno, a je zdravo, je filter,« pojasni Stanko.

Je pa delo tudi težko, fizično naporno, kar se kaže tudi na njegovem zdravju. »Ko sem nekoliko izpregel iz posla, je hrbtenica takoj manj bolela. A ko je bilo delo, se ni vprašalo, ali moreš ali ne,« se nasmehne in izda recept za bolečo hrbtenico, s katerim si je pomagal ničkolikokrat: »Korenino hrena je treba naribati in jo dati na obolelo mesto na hrbtu ter ta del segrevati s termoforjem. Hren ne sme biti na koži več kot četrt ure, da se koža ne bi vnela, potem pa je treba ta predel še pregrevati in res počasi ohlajevati. Takrat, ko imamo na sebi hren, res peče, sicer pa poživi pretok krvi. Če pa nam toplota ne ustreza, je možno, da imamo ukleščen živec. Da pa nimamo trdih sklepov, pomaga svinjska mast, včasih so rekli, da je treba špeh na kruh dati ali pa ga s svinjsko mastjo namazati.«

Dela v Hostovi delavnici nikoli ni zmanjkalo, a če so imeli običajno kovači pomočnika in vajenca, eden je držal, drugi nastavil, tretji udaril, je Stanko vedno delal sam. Ogromno vozov je popravil, prikolic pa plugov, verig, varil ograje, koval konje, izdeloval okrasje, burkle, lestence, klamfe … 
»To je delo, ki zahteva pridne roke. Kjer roka nastavi kladivo, tam pade. In če ne pade prav, je lahko narobe. Saj ljudje marsikaj zavarijo, težje pa je, ko je treba kaj narediti z ognjem. Železo je namreč trdo, in če ga ne segreješ, je preokorno za obdelovati, ogreto pa je poslušno,« prida Stanko, medtem ko pokaže orodje, ki ga je imel še njegov oče, gre za več kladiv, dvoje nakoval pa meh iz usnja. Ta je več kot sto let star in zanj je bilo treba dati dobri dve kravi. Stanko ga vsako leto podmaže, z njim pa dela le na kakšni predstavitvi poklica, vsako leto tudi ob občinskem prazniku na jernejevem, kjer s kovaškimi spretnostmi in izkušnjami ob vihtenju kovaškega kladiva vedno pritegne številne, tudi mlade. In v dokaz, da ta poklic prinaša srečo, med gledalce podari kakšno podkev.