LJUBLJANA – Izgubljena poslovna priložnost, večletno dopisovanje in boj z državnimi organi ter dolgotrajno in še vedno nedokončano pravdanje na sodišču za svojo pravico. Tako bi lahko na kratko opisali zgodbo Zemirja Begiča iz Semiča, ki je hotel pred dolgimi 17 leti na trg poslati pivo iz konoplje mary jane, a mu je načrte prekrižala zdravstvena inšpekcija, ki mu je prepovedala njegovo prodajo. Ne samo da je zato takrat devet ljudi ostalo brez službe, Begič ni mogel več odplačevati niti posojil, ki jih je najel za postavitev tovarne. Sledila sta prodaja premoženja na dražbi in propad po Begičevem mnenju izjemno perspektivne naložbe. »Z red bullom so startali približno sočasno kot jaz z mery jane. Oni so zdaj v formuli ena, jaz pa tako...« nam je razočarani moški, ki ga tokrat nismo mogli priklicati na telefon, pripovedoval konec aprila 2008. Takrat je v roki držal prvo vmesno sodbo novomeškega okrožnega sodišča, ki mu je v tožbi proti državi priznalo pravico do odškodnine, a so mu višja sodišča, kot sledi, to pravico vsakokrat odrekla.
Prepričan je bil, da so mu državni organi z napačnim in nezakonitim delovanjem povzročili velikansko škodo. Oktobra 1998 ga je ob začetku prodajanja piva obiskala zdravstvena inšpektorica in ugotovila, da pijača ne ustreza zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu. Težava je bila v tem, da je Begič pri varjenju piva uporabljal eterično olje navadne konoplje, ki v nasprotju z indijsko ni mamilo. Ker te sestavine pri nas še ni mogel kupiti, se je odpravil v Švico in Avstrijo. »To je bilo preverjeno blago s konopljine borze na Dunaju. Tamkajšnji inštitut je preverjal in zagotavljal, da ne vsebuje THC niti nobene kanaboidne snovi, torej nobene psihoaktivne substance,« nam je takrat pripovedoval. Begiču so prepovedali nadaljnjo proizvodnjo piva, ker naj bi eterično olje vsebovalo THC, psihotropno snov, ki jo najdemo v indijski konoplji. Po zaprtju pivovarne je začel papirnato vojno z zdravstvenim ministrstvom, a brez uspeha, čeprav mu je upravno sodišče dvakrat pritrdilo. Ko mu je nato dalo prav še vrhovno, je ministrstvo odločanje vrnilo inšpektoratu. To je junija 2004 ustavilo postopek inšpekcijskega nadzora, ustavljen pa je bil tudi postopek o prekršku, ki je potekal proti Begiču oziroma njegovi družbi.
Kršen 22. člen ustave
Misleč da bo lahko na sodišču dokazal, da mu je bila storjena krivica, se je kmalu po zaprtju pivovarne obrnil na novomeško okrožno sodišče, a to je šele leta 2007 izdalo prvo vmesno sodbo, v kateri mu je, kot že rečeno, priznalo pravico do odškodnine. Leto pozneje jo je ljubljansko višje sodišče razveljavilo in začelo se je novo sojenje. To je leta 2009 Begiču spet priznalo pravico do odškodnine. Omenjeno sodišče je menilo, da je bilo med upravnim postopkom inšpekcijskega nadzora storjenih več nepravilnosti in strokovnih napak. Čeprav je v dokaz svojim trditvam, da esenca, ki jo je uporabljal pri proizvodnji piva, ne vsebuje psihoaktivnih snovi, predložil vrsto strokovnih mnenj in analiz, tega v upravnem postopku ni mogel dokazati, saj mu državni organi niso omogočili, da bi inšpektorica odvzela dovolj vzorcev za superanalizo.
A s takšnim stališčem se višji sodniki v drugo niso strinjali in so leta 2011 Begičev tožbeni zahtevek za 9,58 milijona evrov odškodnine in 897.589 evrov rente zavrnili. Sodniki so odločili, da Begiču ni bilo prepovedano nadaljnje prodajanje piva, ampak mu je inšpekcija prepovedala dodajanje mamila v živilski produkt, ki bi bil v prosti prodaji. Begiču nato ni pomagala niti pritožba na vrhovno sodišče, saj je to odločilo, da je proizvodnjo produkta začel preuranjeno, saj ob prvem pregledu ni predložil ustreznih dovoljenj in poročil o opravljenih analizah. »Tako je prav on pripomogel k temu, da so upravni organi začeli inšpekcijski postopek,« so zapisali. A ta sodba ni obveljala, saj jo je pred dnevi razveljavilo ustavno sodišče, kamor se je Begič še lahko obrnil. Uspelo mu je dokazati, da je dopolnitev revizije na sodišče poslal pravočasno, čeprav je priporočeno pošiljko oddal na pooblaščenem bencinskem servisu štiri ure pred koncem 30-dnevnega roka. Ker vrhovno sodišče tega ni upoštevalo, je ustavno sodišče odločilo, da je bil Begiču kršen 22. člen ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do izjave v postopku.
