Za invalidko Mojco 
v šoli ni več dela

LJUBLJANA – Pozvonili smo. Nenadoma je kot iz pravljice pritekla majcena dolgolaska z imenom Nina. »Dober dan!« je zaželela in nas pospremila do svoje mamice. Ta je pred 21 leti zbolela za multiplo sklerozo, boleznijo, ki je medicina še vedno ne zna pozdraviti. »Vzrok je neznan!« nam je sporočila in lahkotno nadaljevala: »Midva se razlikujeva pravzaprav samo v tem, da jaz pač ne morem hoditi in da komajda stojim na nogah.« Marsikomu bi se, če bi trpel za čim podobnim, svet že zdavnaj sesul, smo premišljevali, 35-letna Mojca Vidmar Slemenšek pa je iz povsem drugačnega testa, Novogoričanka je resnično prava bojevnica! Ne le da kljubuje svoji bolezni, pot ji je zdaj prekrižala še »nestrpnost do takšnih, kakršna sem jaz!«

Usodne ovire

Belih zastav pri Mojci pač ne boste našli, zato je leta 2004 diplomirala iz defektologije in že naslednje šolsko leto začela pomagati otrokom s posebnimi učnimi težavami na OŠ Vrhovci. Skoraj osem let in pol je to počela, bila izjemno priljubljena, zato je bil šok še toliko večji, ko je pred dnevi dobila pošto in ugotovila, da je ravnateljici Marjanci Vampelj slednjič le uspelo. Štirinajsti februar je bil tako njen zadnji delovni dan, ki se ga še dobro spominja: »Bil je povsem običajen petek, predpočitniški. Delala sem to, kar delam že ves čas: individualno pomagam enajstim otrokom od četrtega do devetega razreda, ki imajo težave pri branju, pisanju, s pozornostjo in koncentracijo, a jih moram, če smem, ob tem odkrito pohvaliti, res so bili pridni!«

Glede na to, da si šolniki, vsaj na glas, že dolgo prizadevajo delovati neizključevalno in da je vselej nekaj najlepšega, če imaš v svoji sredini še kakšno mojco, ki lahko iz dneva v dan navdušuje z zgledom, nepopustljivostjo, drugačnostjo in neizmernim upanjem, ki lahko (pa ne le najmlajšim) pokaže pot, na kateri te ne more zaustaviti niti kaj takšnega, kot je multipla skleroza, nas res zanima, kaj je šlo narobe.

»Zdi se, da se je bistveno zgodilo že leta 2008, ko sem bila že tretje leto zaposlena za določen čas,« je premišljevala defektologinja. Glede na zakon o delovnih razmerjih pa bi jo moral delodajalec za nedoločen čas zaposliti že po dveh letih! Stopila je do ravnateljice in ji to tudi povedala. »Tudi sodelavka jo je pobarala,« se je spominjala Mojca. »'Ali jo boš zaposlila za nedoločen čas?' Ravnateljica pa ji je odločno vrnila: 'Ne, ne bom!'« Ko je to slišala, se je Mojca nemudoma napotila do odvetnika Aleksandra Čeferina, kar je bilo očitno dovolj, da je dobila želeno zaposlitev.

Osje gnezdo

Lani ji je nevrologinja Marjetka Clemenz svetovala, naj si zaradi bolezni uredi benificiran delovni staž. Je zaradi tega nasveta po petih letih zatišja spet stopila v osje gnezdo? »Po nevrološkem pregledu me je ravnateljica poslala še na zavod za varstvo pri delu.« Z ZVD so ji poslali naslednje ugotovitve: »Za navedeno delo – defektolog – ste zmožni z naslednjimi omejitvami: za izključno sedeče delo, urejen dovoz do delodajalca, za delo, pri katerem nista potrebna fina spretnost in moč zgornjih okončin, do 8 ur v eni izmeni brez podaljšanega delovnega časa – vse do ocene invalidske komisije!« Mlin, Mojca pa si je samo želela urejen status, se je zavrtel z vso silo. Na ZPIZ je morala septembra lani svoje mnenje potem poslati še delodajalka, ravnateljica Vampljeva torej, ki je zapisala: »Opazili smo, da se delavki zdravstveno stanje slabša, in menimo, da to delo lahko opravlja samo v sedečem položaju, zaradi tega sta ogroženi njena varnost in varnost otrok, s katerimi dela. Menimo, da delavka ne more več opravljati svojega dela, in predlagamo invalidsko upokojitev.« Sodelavka jo je zadnjič, ko je to slišala, celo porogljivo vprašala: »Ja, Mojca, ali to pomeni, da je tudi tvoja Nina ogrožena, kadar je s tabo?!«

Odločba, ki jo je ZPIZ poslal 20. septembra, je bila zanjo klavrna in nesprejemljiva: »Zavarovanka se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto /.../« Še včeraj se je počutila uporabno, vsi so jo imeli radi, jo spoštovali, bili več kot zadovoljni z njenim delom, pa čeprav sedečim, »ravnateljica je bila lanskega oktobra celo na moji uri in jo prehvalila v nulo«, zdaj, če parafraziramo odločbo, je Mojca nenadoma postala popolna invalidka, za smetišče zgodovine? »Veste, jaz ne želim nobene premestitve, saj na tem delovnem mestu lahko počnem prav to, za kar sem usposobljena!« je prvič nekolikanj povzdignila svoj glas, a ostala še zmeraj verna svojemu mladostnemu, dostojanstvenemu in tako optimističnemu videzu.

Jeklena odpadnica

Res je, priznava Mojca, da se je njeno bolezensko stanje v zadnjih desetih letih poslabšalo, toda kje je tu strpnost in kje tista mera, ki posamezniku, ki niti ni zdravnik, dovoljuje, da osebo diskriminira in jo pahne med invalide, na obrobje, ker pač ni ustvarjena po določenih merilih. Ravnateljičina merila, ki jih je pred dnevi izluščila pred razburjenimi starši, so pravzaprav uboga. »Na seji sveta staršev je ravnateljica povedala, da ima gospa Vidmar Slemenšek delovne in gibalne omejitve,« nam je posredovala mamica enega izmed Mojčinih učencev. »Da je bila vedno le v svojem kabinetu, da nikoli ni šla v razred, nikoli je tudi niso mogli uporabiti za spremstvo. Zato ne more biti zaposlena na tem delovnem mestu in zanjo že iščejo prilagojeno delavno mesto /.../«

»Pa saj to je noro, le kako lahko to izreče?!« se je Mojca v tistem prijela za glavo. »Moje delovno mesto in izobrazba ja nista namenjena temu, da hodim na kavice v zbornico, po razredih in na izlete?! V zbornico pač ne hodim, ker so stopnice, na izlete tudi ne morem,« je še dodala.

Človek s takšno boleznijo, kakršno ima nepopustljiva Mojca in ki bržkone sploh še ni dosegla najnižje točke, si gotovo ne zasluži še dodatnega odrivanja. Naslednjih Mojčinih besed zlepa ne bomo pozabili: »Dokler imam voljo in željo, ma, ljudje božji, pustite me, da delam!« Če prevedemo: dovolite ji, da je vsaj še nekaj časa z vami, ki ste tako popolni; ter ali sploh zmorete izkoristiti vse njene sposobnosti, ki so zaradi bolezni časovno omejene? Mojca se je na odločbo seveda pritožila, pred dnevi, sredi zimskih počitnic, pa presenečeno prejela zavrnitev svoje pritožbe, brž zatem pa še sila hladno in birokratsko spisano ravnateljičino »Obvestilo o nemožnosti zagotovitve ustreznega dela v zavodu in napotilo na čakanje doma«.

»Zdaj je zmagovalka, naj le uživa, midve bova pa doma gledali risanke, kajne Nina?« Hčerkica, ki ima to srečo, da še ne razume sveta starejših, ji je zadovoljno prikimala. Čeprav hudo bolna, se njena mamica še zdaleč ne predaja! Tudi po tej bitki ni dovolila, da bi ji um preplavil ceneni brezup. Si potemtakem naša družba, opita s predsodki, sploh zasluži Mojčin zgled, zgled tako jeklene bojevnice?