Za igralce bridža ni
 več prostora v hotelu

LJUBLJANA – »Bridž je miselni šport, ki velja za džentelmensko igro,« je hipoma poudaril Marjan Zadel, eden izmed devetih velemojstrov bridža pri nas in edini, ki se poizkuša z bridžem – vsaj preživljati. Vodi začetne in nadaljevalne tečaje, poučuje. Ta uglajena in skoraj buržujska igra, zaradi takšnih predsodkov je bila v Jugoslaviji ne nazadnje »tudi napol prepovedana«, uradno te zaradi nje sicer nihče ni preganjal, a jo je kar naprej odrival na skrajno obrobje, je končala v zaprtih in ozkih, deloma skrivnostnih krogih.

Ko sreči odklenka

Ob mizah v prostorih Green's 31 (na Dunajski cesti 190 v Ljubljani), za vsako so sedeli po štirje igralci, pri bridžu se namreč vedno merijo pari, je vladala stoodstotna osredotočenost, smrtna in ustvarjalna tišina. Vsak je imel v rokah trinajst kart, začel z licitacijo, matematičnim sistemom, ki je partnerjema naposled ponudil okvirno sliko, do kod smeta igrati, koliko štihov bosta pobrala. »To je prava štihovna igra, pri kateri predhodno in smiselno napoveš potek igre,« je nadaljeval Zadel, a moral že kmalu dodati tisto bistveno, da je bridž še veliko kompleksnejša igra kot denimo kraljevski šah, 32 šahovskih figur se vendarle ne more kosati z 52 kartami in neskončnim številom kombinacij, ki zaposlujejo bridžiste – po vsem svetu.

Partija traja po sedem minut in pol, odigrali so dve. Kvartopirska partnerja, ki sta po dogovoru sedela na severni in južni strani mize, sta potem ostala na svojih mestih, ona druga dva pa sta se preselila za naslednjo, tako kot se je tudi skupek kart, saj je bridž igra, kjer sreča nima prav nobenega pomena, temveč sta v ospredju le golo znanje in uigranost. Končni zmagovalec se zato ne zahvali svoji sreči, ampak izključno sposobnostim. Tudi v tem je nekaj džentelmenskega in pravičnega, kajne?

Vsakršno goljufanje, ki je hočeš ali nočeš prišlo z vse višjimi denarnimi nagradami, je zato strogo prepovedano! Na večjih tekmovanjih se soigralca med igro niti ne moreta videti, kar jima preprečuje dovolj visoka diagonalna pregrada, še več, prav takšna preprečuje tudi vsakršno morebitno dotikanje (in signaliziranje) pod mizo. Zadel se je v tistem spomnil dveh Nemcev, izvrstnih bridžistov, celo svetovnih prvakov, ki so ju obsodili goljufanja in jima izdali dosmrtno izključitev ter pobrali vse dotedanje naslove. »Le kaj neki jima je bilo tega treba?«

Goljufiva zdravnika

Šlo je pravzaprav za podoben primer goljufanja, s katerim sta poizkušala tudi major Charles Ingram in njegova žena Diana. V znameniti igri Lepo je biti milijonar je namreč leta 2003 major Charles, s pomočjo ženinega kašljanja, celo prispel do milijona funtov, a je bilo vse skupaj vendarle preočitno …

Tudi omenjena bridžista (po poklicu zdravnika) Michael Elinescu in Entscho Wladow sta na nekem lanskem tekmovanju dobivala astmatične napade, drugega za drugim. »Imam astmo, zato kašljam!« se je branil ginekolog dr. Wladow. Že prej sta sicer slavila na svetovnem prvenstvu na Baliju. S podobno ukano?

Potem pa šla še po eno zmago, a ju je sredi Teksasa zasenčil pohlep in zasačil ameriški bridžist Eddie Wold. Ugotovil je, da premeteno kašljata, kadar sta bila prešibka v določeni barvi, piku, srcu, križu ali karu. Astmatični napad je par doživljal pač prevečkrat, očitno sta imela v igri res preslabe karte, da ju ne bi ulovili pri prevari. Sodniki so ju po diskretnem opozorilu natančno preverili, tudi s pomočjo skritih kamer, in ju naposled zasačili, »dovolj je bilo«!

Časi se vseeno jasnijo

»Ampak tovrstnih goljufij je resnično zelo malo, od dve do tri na leto,« se je nasmehnil Zadel. Ta odigra približno tisoč partij na leto, najboljši na svetu jih odigrajo tudi do 10.000. »Toda to so poklicni bridžisti, ki živijo le za bridž …« Na zadnjem evropskem prvenstvu, ki je bilo v Opatiji, so bile sicer le tri ekipe za našo. S premalo izkušnjami in težkih dvobojev, s premajhno bazo igralcev, v Sloveniji je komaj 240 registriranih igralcev, ki lahko igrajo v Ljubljani (če se ne zgodi to, kar se je na primer v Hotelu Union, kjer so zamenjali glavo, novi direktor, očitno nenaklonjen tedenskemu druženju približno štiridesetih bridžistov iz kluba Tivoli, pa ni našel več prostora, kjer bi se ti lahko srečevali), Velenju, Mariboru, Kočevju, Postojni, nekaj malega se rojeva še v Novem mestu, žal pa je pred izumrtjem na Primorskem in Gorenjskem, je potemtakem na dlani, da se nikakor niso mogli kosati z najboljšimi evropskimi bridžisti.

Medtem ko na sosednjem Hrvaškem zgledno novačijo in strokovno delajo z bridžističnim naraščajem, pri nas z najkompleksnejšo miselno igro še vedno delamo kot z grdim račkom. Zdi se, kot da smo še vedno do kolen v nekem polpreteklem času, iz katerega se še kar ne želimo izviti. Tudi na področju bridža je tako: pred petimi leti so dobili od pristojnih namreč odgovor, da lahko bridž sicer prodre med šolske klopi, a le enkrat na mesec. »Kar pa je brez zveze,« je v tistem dejal Zadel, »normalno bi bilo vsaj – dve uri na teden …«

Na Češkem so določene pedagoge celo naučili bridža, da ga smejo zdaj podajati najmlajšim, tistim najbolj zagnanim mislecem. Ampak tudi pri nas se bridžistični časi kljub vsemu jasnijo...