LJUBLJANA – Pred več kot dvema desetletjema, januarja 1994, smo se lotili preizkusa, kaj doživljajo ljubljanski klateži, ki prosjačijo na Tromostovju. Izkušnja je bila zanimiva, denarja pa malo. Glavno spoznanje je bilo, da ni lahko biti ljubljanski klošar, zlasti ne v dneh takoj po novem letu; ljudje so se namreč komajda ozrli na žicarskega vsiljivca, kaj šele da bi segli v žep. Grd pogled in »delat pejt!« je bil najpogostejši odziv mimoidočih, a to, vsaj v tistih časih, pravega klošarja sploh ni prizadelo. Drugače je bilo meni, ki sem se izpostavil po službeni dolžnosti, kajti nekatere pripombe so kar zabolele. »Baraba, lopov, pijandura, pijavka, gnoj, zalega...« so me v slabih treh urah, za kolikor sem se prelevil v klošarja, obkladali Ljubljančani. Kaj najbolj moti ljudi, sem premišljeval. Umazane hlače, videz zanemarjenosti, morda to, da sem se pustil namakati dežju, ali steklenica v plastični vrečki? Kaj hitro sem dojel, da je najbolj moteči element prav zamašek, ki je štrlel iz premajhne vrečice. »Za hrano fehtaš, za pijačo pa imaš?!« sem jih poslušal.
V tistih časih je bilo težko ločiti klošarje, ki so bili to po duši oziroma iz nam nerazumljivega prepričanja, in klateže, brezdomce, delomrzneže in kar je še podobnih kategorij ljudi z obrobja. Kdor bi se potrudil in vprašal za recept, bi slišal na desetine zgodb, množico različnih usod, ki ne izvirajo nujno iz lastne želje po nedelu; nekdo postopa in fehtari zato, ker je že iz zibelke ven nesrečnik, mnoge so zavrgli starši, drugi so izgubili delo... Največkrat se šele po takšnih izkušnjah prikrade klateški zaščitni znak – ljubezen do vinske kapljice oziroma do vsega, kar teče, samo da je močno. A to, priznajmo, nikogar ne zanima. Lahko sem le ugibal, kaj natanko si je mislila gospa, ko jo je na Tromostovju zmotil moj glas: »Oprostite, zbiram tolarčke za kruh!« Še dobro, da je ob prošnji kar onemela in ni izrekla tistega, kar je imela na jeziku. Njen dolgi, zaničljivi pogled je bil dovolj zgovoren; blisknil je od zgoraj navzdol proti steklenici, se vrnil in spet nazaj. Krivulja ustnic se je izoblikovala v neizrečeno ogorčenje, beseda je ostala na koncu jezika. Z njenega obraza sem lahko razbral: »Le kako si upaš fehtati s flašo v roki. Zapreti bi te morali, strpati nekam, nekam daleč proč. Kaj takega, sredi naše lepe Ljubljane.«
Za kruh, vino že ima
Tromostovje je zanimivo križišče. Ozko grlo, ki onemogoča izogibanje. Morda je bil prav zato gospod, ocenil sem, da že upokojenec, še bolj nataknjen, ker je doživel tesno srečanje z menoj. »Bi šlo, gospod, kakšen tolar za kruh bi mi prav prišel,« sem oddrdral. Za spremembo, ne tako kot mnogo drugih, je možakar ustavil korak in že sem pomislil, da sem naletel na dobro dušo. »Sram te bodi, delat pejt!« me je streznil njegov glas. Ah, še eden. »Je že v redu, gospod, če daste, daste, če ne, ne,« sem takoj popustil in že pogledoval za novo žrtvijo. »Za pijačo imaš, sramota. Kdo ti je pa to dal?« je vztrajal strogi meščan. »Dobri ljudje, zdaj mi manjka le še za kruh,« sem nadaljeval igro. »Saj vendar vsi pravijo, da se k hrani prileže tudi kozarček vina, kaj vas to moti?« Res sem ga izzval. »Kdo to pravi? Dosti si mlad, da bi lahko delal. A te res ni nič sram? Fuj, golazen.« In je šel dalje, jaz pa sem si rahlo osramočen zaželel cigareto.
Gospodična, ki je v družbi prihajala prek mostu, je v roki držala to, kar sem iskal. Naj mi ne zameri, vendar – je kulturno kaditi na cesti? Pa še ženska je. No, vsekakor ni bila stiskaška duša, saj mi je brez oštevanja ponudila cigareto in tudi pritaknila ogenj. Nisem hotel pokvariti najinega srečanja tako, kot pogosto naredijo pravi klateži: »A daš še enega za pol?« Globoko sem potegnil, a mi je debela dežna kaplja takoj uničila užitek. Cigareta se je povesila kot prazen žakelj, in kdor me je opazoval v tistem trenutku, je imel pred seboj zares nesrečnega človeka. Najprej uspeh, potem takoj poraz. Že naslednji poskus mi je spet vlil nekaj klateške samozavesti. Spet sem ustavil žensko, ki je moja podoba ni šokirala in je brez pretiranega poučevanja o veljavnih manirah iz denarnice izvlekla 50 tolarjev. Toda preden je bankovec zašelestel med mojimi prsti, je rekla: »Drugič boste pa vi komu dali, a ne. Ko se vam bo obrnilo na boljše.«
Skromna bera
Skupen rezultat je bil skromen. Ali pa ne, kakor se vzame. Sto šestdeset tolarjev in cigareta! Če bi svoj delovni dan podaljšal in bi uspeval z enakim tempom, bi na koncu zbral za preživetje. Le tega nisem vedel, kako bi zdržal vse dobro- in zlonamerne pripombe, vse kletvice in zaničljive nasmehe, pošiljanja nekam, kjer naj bi čim prej crknil. Na to nisem znal odgovoriti, kajti v resnici nimam klošarske duše. Nažican tolarski izkupiček in liter vina, ki je sodeloval v naši akciji, sem oddal pravim klošarjem oziroma klatežem, brezdomcem ali kar koli so že. Hvaležno so sprejeli darilo, ko pa sem jim pojasnil zadevo, je eden pripomnil: »Novinarji ste celo uspešnejši od nas.« Ali je to pomenilo, da je klateško životarjenje zašlo v slepo ulico?
»Ni lahko, veste, ljudje ne dajo radi, tudi nimajo. Oooo, so pa tudi taki, ki prav radi dajo, samo jih je tako težko srečati na ulici.« Ko sem izkušnje s Tromostovja objavil v našem časopisu, sem se opravičil vsem, ki sem jih vznemirjal na ulici in preizkušal njihovo radodarnost. Nekako sem razumel tudi ogorčenje in jezo tistih, ki so me popljuvali. Malo bolj pa sem razumel tudi početje ljudi, ki so iz zelo različnih razlogov živeli na robu družbe. Premnogi med njimi so prej ali slej padli v prepad. In umirali tudi sredi naše lepe Ljubljane. Kako v »najlepšem mestu na svetu« klošarji in brezdomci živijo danes, se lahko prepriča vsak sam. Recimo, na Tromostovju.
