DOLENJA VAS – Kako je lahko zapletena zgodba, če si celo odvetniki nočejo mazati rok, če se je treba za svojo lastnino, za katero si prepričan, da je tvoja, pravdati polnih 34 let?! »Vse, res čisto vse gre za sodnijo!« je obupana Frančiška Rant iz Dolenje vasi.
Pogodbe sklenjene
Z Vinkom sta sedela za jedilno mizo in nam poskušala predstaviti zagonetko, sočno družinsko zgodbo, ki bo kmalu praznovala stoletnico. Ob koncu enournega pogovora smo se predali, dvignili roke, za razumevanje tega, kar se dogaja Frančiški in Vinku, bi potrebovali vsaj diplomo iz prava! Vse skupaj se je začelo že davnega leta 1921, ko je Janezu Rantu, Vinkovemu očetu, njegova prva žena Jerica Debeljak takoj po poroki izročila kmetijo v last. Štirinajst let pozneje, leta 1935, se je Janez drugič poročil. In tudi tokrat je bilo treba skleniti pogodbo, zato sta z nevesto Ivano pred notarjem podpisala, da bosta dedovala drug po drugem, vse skupaj, Janezovo in Ivanino. Če bi Janez umrl prej, celotno premoženje prevzame Ivana in sama določi dediča, je bilo zapisano. Do tukaj še nekako gre, do sem še razumemo, pomislimo, a kaj ko se potem vse skupaj popolnoma zaplete.
Leta 1954 naj bi gospodar Janez z izročilno pogodbo, brez vednosti Ivane, dal premoženje sinu iz prvega zakona Francu Rantu, Vinkovemu polbratu. »To pogodbo je mož sklenil brez mene, o njej ves čas trajanja zakonske zveze nisem nič vedela,« je veliko pozneje zapisala Ivana, ki je umrla le malo pred svojim stotim rojstnim dnem, leta 2005. Zaradi tega je nastala prava zmešnjava, boj na požiralniku, med Jeričinimi in Ivaninimi otroki.
Borba za grunt
Tako kot je dejal že pokojni Janez Drnovšek – »Saj se boste še pobili za moje nasledstvo« –, tako je bilo tudi po smrti Janeza Ranta leta 1978. Takrat se je začela maratonska bitka za premoženje, ki traja še danes. Na zapuščinski obravnavi leta 1979 je sodnik Petrič Ivano Rant vprašal, komu bo izročila premoženje. »Premoženje bom izročila svojemu sinu Vinku Rantu!« Še isti dan je Janko Rant (toženec) obiskal Vinka in napovedal vojno, dejal je, da bodo otroci iz prvega zakona storili drugače.
»Izročilna pogodba med očetom in polbratom je neveljavna!« je zatulil Vinko. »To premoženje je vendar last moje mame!« Na podlagi neveljavnih pogodb, kot še vedno trdi zdaj 76-letni Vinko, je premoženje padlo v last povsem tuji osebi, Tomažu Berniku, Franc in njegova žena Antonija Rant (Tomaževa teta) namreč nista imela otrok. In odtlej vse skupaj traja in traja in traja.
»Živci so napeti!« Frančiška lopne po mizi, še enkrat pokaže notarski zapis, na katerem se že na daleč lepo vidi modri žig še iz časov SHS, in se skozi očala spet zazre v svojega Vinka. »On mora premoženje naše mame preprosto dobiti nazaj!« zavpije. Frančiška je še kako ostra in načelna ženska, moža je zlahka preglasila, toliko let že obiskuje sodišča, takšna in drugačna, da je bilo na trenutke videti, da pred nami sedi najmanj Čeferin, ona mu pravi Ceferin. Kaj pa če ga ne dobi? »Štiriintrideset let se že boriva za ta grunt in dokazujeva resnico, dela pa se nama zgolj neznanska krivica!«
Železni živci
Vinka še posebno boli tisto, kar mu je pred časom dejal Bernik, človek, ki po njegovem živi na njegovem. »Tomaž mi je junija rekel, da sem bolnik, da mi plača za psihiatra, da sem za v Beg'ne, jaz, ki se borim za svojo mamo, za svojo pravico in za lastnino, ki jo je imela mama, on pa je to po svoji teti podedoval...« »Kakšna sreča, da ima mož tako železne živce!« z olajšanjem pripomni Frančiška. »Veste, prav takšna je bila tudi mama!« Tedaj se zamisli: »In kaj vse so počeli z njo, revo ubogo, se izživljali, pa da nima veljavnih dokumentov, jo imeli celo za mrtvo...« Kako, prosim?
»Ko so nam leta 1988 na našem sodišču v zvezi z mamino tožbo dejali, da bo šla naša zadeva pod Kamnik...« je začela Frančiška. »Takratni škofjeloški sodnik Janez Goličič mi je namreč dejal, da so mamino zadevo prenesli na kamniško sodišče, saj naj bi bilo škofjeloško preobremenjeno,« je nadaljeval Vinko, Frančiška pa čezenj. »Takoj sva sedla v avto in se odpeljala v Kamn'k. Ti, prideva midva v Kamn'k...« »Tja so to zadevo prenesli, da bi prikrili svoje početje, njo pa razglasili za mrtvo!« je še močneje popopral Vinko.
Pa saj je živa!
Na srečo je v veži zazvonil telefon. »Pejd na telefon, Vinko, lepo pros'm!« je poprosila Fanči, kot jo ljubkovalno kliče Vinko, in nadaljevala. »Nadaljujem!« je pozornost preusmerila nase. »Prideva midva torej v Kamn'k. Tam Vinko razlaga neki sodnici, češ da so iz Škofje Loke eno zadevo k njim poslali, da gre za njegovo mamo Ivano Rant. 'Za Ivano Rant?' Da! 'Za zapuščino po mrtvi ženski, torej? Veste, ta spis je že zdavnaj v Ljubljani!'« Frančiška je zavzdihnila in kot v transu nadaljevala: »O, marijabuhpomagej!' sem takrat zavpila. Vinko ji je kuj pokazal vse dokumente, sodnica pa je samo ponavljala: 'Saj ta ženska je še živa! Saj ta ženska je še živa!'« Frančiško in Vinka bi skoraj kap. Pa tudi sodnico.
Ivana Rant je vendarle živela pri njiju in še zjutraj živahno postopala okoli hiše, zdaj pa tole! Na vrhovnem ljubljanskem sodišču sta potem naletela na spis v zvezi s pokojno Ivano Rant, ki da je do svoje smrti živela pri hčerki Ivanki Kemperle. Zraven so bili pripisani še neki dediči. Vse to je leta 1995 potrdil tudi odvetnik Saša Skubic, ki je ta lažni spis videl na lastne oči. Pozneje je sicer obveljalo, da je šlo za naključno pomoto, škofjeloško sodišče pa je zagotovilo, da so bile navedbe, da je to sodišče Ivano Rant razglasilo za mrtvo, »netočne in neresnične«.
Do konca
»Glejte, to so resne zadeve!« nas je večkrat opozorila Frančiška. Seveda so resne, saj naj bi po njunih besedah njuni nasprotniki za nameček »ponaredili še podpisa na darilni pogodbi iz leta 1978 ter razdelilni iz leta 1994,« je dejal on, ona pa še dandanes komajda verjame: »Živeli smo z Ivano, ta pa je bila že 22 let mrtva?« »Moja mama je bila takrat, ko so brez njene vednosti vodili zapuščinski postopek, še kako živa!« je kot ris besnel Vinko, ki še vedno nima nič od tega. Ivana Rant je že sedem let mrtva, njene polne lastnine, ne le Pr' Tišler, tudi tiste Pr' Mahnet, pa še vedno nima. »Že Ivana je devetkrat tožila in vsakič izgubila!« sta priznala.
»Ta sodišča in ti odvetniki živijo dobesedno na naš račun!« se je razhudila Frančiška, potem pa se je, ko se je pred pragom zagledala v še vedno neometano fasado, kolesje ponovno zavrtelo. »Že od 70. leta je takole! Vse gre za sodnijo, 34 let se že dajemo! Mi vlagamo prave dokumente, oni pa jih veselo umikajo!« »Fanči, lepo te prosim!« »Prej smo ž'vel u ta star hiš', na un kmetij, veste, s tistimi, s katerimi se dajemo!« »Počak'te! Že 34 let u Lok' umikajo dokumente, samo da ne bi prišlo na dan, kaj vse so z nami delal'! Fanči, dej dokumente v'n!« »Gospod, poglejte, mi imamo vse v originalu! Ti pa samo čakajo, da se nam bo enkrat skeglal! No, na srečo imamo še kako železne živce, tako kot naša mama! Veste, naša mama je imela 20 odvetnikov, zdej imamo pa Ceferina! Niti sodnikov niti policije se ne bojiva, midva bova šla do konca!«
Vse tja do njune resnice.