Za drobiž v tuje muzeje

Najstarejša omemba Vač je povezana s tamkajšnjim vikariatom že leta 1296, kot župnija pa so se 1392. izločile iz mengeške prafare. Kot srednjeveški trg se Vače prvič omenjajo leta 1429. Njihov pomen in razcvet sta bila do začetka 19. stoletja povezana z izkoriščanjem rudnih ležišč ter predelavo železa, bakra in svinca v kraju in okolici. Valentin Benedik, ki je Vače opisal v knjigi Vače – Prazgodovinska naselbina, trg in župnija, pravi, da so prebivalci, večinoma kmetje, svoje pridelke prodajali v Zasavje. Ukvarjali so se tudi s pripravo prediva, ki so ga ponujali vrvarjem iz Litije. Razcvet kraja so ovirale razne nesreče, zlasti požari. Najhujši je bil 1834., ko je pogorelo več hiš, župnijska cerkev in tistega leta ustanovljena osnovna šola. Hud požar je Vače prizadel tudi leta 1903.

Ob zamisli za ureditev arheološkega parka Vače je Vojka Cestnik zapisala, da je ta kraj s svojo okolico v arheološkem pogledu izjemnega pomena: »Število tu izkopanih grobov se giblje med dva tisoč in tri tisoč, kar uvršča Vače med glavna železnodobna najdišča ne samo dolenjske kulturne skupine, ampak tudi celotnega jugovzhodnega alpskega območja. Naselbina nad Klenikom, oblikovana v nasipih in terasah, zajema površino okrog 11 hektarjev in spada med večje tovrstne naselbine. V obdobju med 8. stoletjem pred našim štetjem in prihodom Rimljanov so bile Vače eno od lokalnih središč s svojim vplivnim območjem. Prazgodovinska naselbina je postopoma pridobivala obseg in se zatem gospodarsko razvila, začelo pa se je tudi socialno razlikovanje, a je hkrati dosegla visoko raven duhovne kulture. Poleg osnovnih panog, poljedelstva, živinoreje in lova, so se prebivalci ukvarjali tudi z obrtjo in trgovino. Med obrtmi je bila v ospredju zlasti domača kovinarska obrt, ki kaže visoko stopnjo tehnološkega znanja.«

Vaška mrzlica

Vače in z njimi najdišče so postale znane leta 1877. Takrat je namreč litijski okrožni glavar Julius pl. Vesteneck poslal v Kranjski deželni muzej v Ljubljani prve grobne najdbe. Ravnatelj muzeja Dragotin Dežman (med letoma 1871 in 1873 je bil tudi ljubljanski župan) se je takoj odločil za izkopavanje. Poskusni izkop je opravil spomladi leta 1878 s preparatorjem Ferdinandom Schulzem, ki mu je pomagal že pri odkrivanju koliščarske preteklosti na Barju. Ker so bili prvi rezultati dobri, je raziskave nadaljeval. Pri delu se jima je pridružil tudi Ferdinand von Hochstetter, predsednik dunajske Prazgodovinske komisije. Na ledini Reber so izkopali več kot 220 grobov. Bogate najdbe, ki so vzbudile veliko zanimanja, so romale v Kranjski deželni muzej v Ljubljani in v Naravoslovni muzej na Dunaju. Kar naenkrat so Vače vzbudile veliko zanimanja za arheološka izkopavanja in tako je med letoma 1879 in 1881 tam kopal knez Ernst von Windischgrätz in leta 1881 spet Prazgodovinska komisija. Tudi najdbe s teh raziskovanj so odpeljali na Dunaj.

Pri enem od takih izkopavanj je leta 1882, torej pred 135 leti, kmet Janez Grilc s Klenika na ledini Nad lazom našel znamenito vaško situlo. Kot je 29. septembra 1935 poročal Slovenec, jo je za majhen denar oddal ljubljanskemu muzeju. Vaška situla izvira iz 5. stoletja pred našim štetjem. Na Kleniku je Grilc med drugim izkopal tudi bronasto čelado, ki ima na zunanji površini napis. Ta je romala v Naravoslovni muzej na Dunaju, kamor je bila prinesena z nekaterimi drugimi predmeti.

V letih od 1905 do 1907 in leta 1913 je izkopavala še vojvodinja Mecklenburška, na začetku 30. let prejšnjega stoletja pa je arheolog Walter Schmid svoje raziskovanje usmeril predvsem v naselje na Zgornji in Spodnji Kroni. Med obema vojnama so na lastno pest priložnostno kopali domačini, pogosto pod vodstvom domačina Tita Strmljana iz Mačkovca.

V Slovencu še lahko preberemo: »V petdeset letih, odkar so pri Vačah odkrili ta znamenita grobišča, so razni poklicni in nepoklicni grobokopi izkopali in izropali nad 1000 grobov. Pretežna večina teh dragocenih izkopanin je šla iz naše dežele za malenkosten denar v tuje muzeje; le neznaten del izkopanin, med drugim situla, nekaj fibul, zapestnic, zaponk, prstenih loncev, skled in drugih posod, je ostal shranjen domovini in je prišel v ljubljanski muzej, ki te dragocenosti hrani kot dokument predzgodovinskega dogajanja ter življenja na naših tleh.«

Vojka Cestnik opozarja, da so bila z izjemo Schmidovih in Vugovih vsa izkopavanja nesistematična in površna, usmerjena predvsem v pridobivanje dragocenih predmetov: »Le redko so tisti, ki so kopali, natančno popisali inventar posameznih grobov, predmete pa so po izkopavanju večinoma pomešali med seboj.«

Vrnimo se še enkrat med porumenele strani Slovenca, ki je 20. oktobra 1935 zapisal: »Po Kristusovem rojstvu so pričele Vače pešati, trgovina se je usmerila po drugih, lažje dostopnih potih. Podnebje se je ohladilo, prebivalci so se odselili v kraje z milejšim podnebjem, številne kužne epidemije pa so tako in tako maloštevilni rod tod okoli še bolj zdesetkale.«

Na Vačah tudi fosilna morska obala

Nad pokopališčem na Vačah so ostanki fosilne morske obale. Jurski apnenec je nastal pred 110 milijoni let, morje pa jo je prekrivalo še v miocenu, pred 13 milijoni let. Na obali so našli naslednje fosile: luknje kamnovrtnih školjk, ostanke spužve vrtalke, zobe morskih psov, veliko pokrovačo ali jakobovo školjko, rake vitičnjake in peščene sedimente z ostrorobimi odlomki kamnin in školjk. V nobeni luknji ni ohranjena školjčna lupina, školjke so bile naknadno raztopljene. Ohranjeni so fosilne školjčne lupine ostrig, velike do 10 centimetrov, in zobje morskih psov. Profesor dr. Stanko Buser v svojih raziskavah pravi, da je bilo morje na tem kraju pred 22 milijoni let, apnenci pa naj bi nastali pred 180 milijoni leti. Osem metrov fosilne morske obale je zaščitene s streho. Med prvo in drugo svetovno vojno je bil na tem mestu kamnolom. Fosilna morska obala je zavarovana kot naravni spomenik.