Sodim v eno od zadnjih generacij, ki so v nižjih razredih osnovne šole še morale začeti pouk z bodrilom Za domovino – s Titom naprej! Bili so to časi osemletke in časi, ko socializma nismo več gradili, podirali pa ga še nismo. Bili smo nekje vmes, toda vsaj v šolah se je še vedelo, kdo ima glavno besedo. Učiteljev, no, v glavnem učiteljic, turšice smo jim rekli, smo se bali, ampak smo jih tudi spoštovali.
Pozneje, v srednji šoli famoznega usmerjenega izobraževanja, nismo več vzklikali maršalu in režimu, smo pa ob prihodu prfoksov v učilnico in njihovem odhodu morali vstati. Naša najhujša neposlušnost, zaradi domnevno krivično slabih ocen sošolki, je bila, ko nekoč iz protesta nismo dvignili pubertetniških riti. Si predstavljate ta upor? Revolucija! Dijaki so obsedeli! No, potem pa se je kratkovidna prfoksa zazrla po razredu in nas z dalekosežnim pogledom zlomila po par sekundah. Ampak vrnimo se v osnovno šolo.
Od nje smo se po osmih letih poslovili medlo, najbrž tako, kot smo se šolali. Kot da ni nič. Tako zvano valeto smo menda sicer imeli, ampak spomnim se samo kremšnite v slaščičarni. Kakšni ključi, kakšne krste, kakšni mlaji, kakšna – jajca.
Saj mi je všeč, da današnja mularija obredno zaznamuje vsak prehod ali prelomnico v življenju, mi smo bili vse preveč mlačni, nič drugačni (vendar tudi lačni ne). Ne razumem pa (ne)zrele objestnosti, kakršno so si privoščili na dveh kranjskih osnovnih šolah. Na prvi so devetošolci na poslovilnem transparentu zabrusili svojim (m)učiteljem: »Devet let ste nas jebali, zdaj bomo en teden mi vas.« Na drugi so v fasado šole zmetali na ducate surovih jajc. Ne predstavljam si, kako so morali trpeti, da so si tako dali duška, me pa zanima, kdo jim je dal (za) jajčka. Očka, mamica ali morda celo kako dobrodelno botrstvo?
Za adijo od vrtca smo se na turistični kmetiji družili starši, otroci, vzgojiteljica in varuška. Luštno je bilo, ta mali so imeli nastop, potem so uživali v igri, pod budnim očesom gospodarja so lahko jahali konjiča. Le kdaj (nam) uidejo z vajeti?
