Za depresijo lahko zboli vsak

Depresija je poleg tesnobnosti najpogosteje ugotovljena duševna motnja v ambulantah primarnega zdravstvenega varstva. Prizadene lahko vsakogar: mlajše, starejše, moške in ženske. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je na svetu 350 milijonov depresivnih bolnikov vseh starosti. V letu 2006 je bila izvedena raziskava z naslovom Duševno zdravje Slovencev (Kamin in sod., 2009) na reprezentativnem vzorcu odrasle populacije (od 18 do 64 let). Pokazala je, da je moralo 12,7 odstotka anketiranih omejiti svoje dejavnosti, zaradi psiholoških, psihiatričnih ali duševnih težav pa niso hodili na delo. Slaba polovica je poiskala strokovno pomoč, najpogosteje pri splošnem zdravniku, desetina jih je zaradi omenjenih težav jemala zdravila.

Leto pozneje so pri nas opravili anketo o zdravju in zdravstvenem varstvu. Pokazala je, da je 4,8 odstotka ljudi že občutilo kronično tesnobnost; več je bilo žensk. Podoben odstotek oseb je imel kronično depresijo; tudi med njimi je bilo več bolnic. Dva odstotka sta poročala o drugih duševnih težavah. Raziskava CINDI Slovenija o depresiji iz 2008. pa je ugotovila, da so ženske v starosti od 46 do 55 let rizična skupina za razvoj depresivne motnje, saj se pri njih klinični znaki in simptomi pojavljajo v 17 do 24 odstotkih.

Kako spoznamo depresijo?

To je motnja razpoloženja, ki traja najmanj 14 zaporednih dni, običajno pa dlje, saj se simptomi pojavljajo in intenzivirajo postopoma, pojasnjuje psihiatrinja Arijana Turčin, v. d. predstojnice Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo (CIP) v Ljubljani. Pogosto se začne z nespečnostjo, razdražljivostjo, slabo voljo in tesnobo, stopnjuje pa se v izrazitejše pomanjkanje interesov, otožnost in žalost, brezvoljnost, pomanjkanje energije, motnjo apetita, ki je lahko povečan ali zmanjšan, človek se lahko začne zatekati v spanje, pojavi se čustvena nestabilnost ali tudi otopelost, prisoten je občutek praznine ali osamljenosti, obupa, slabe samopodobe, v najslabšem primeru tudi samomorilne misli.

Za depresijo lahko zboli vsak, obstajajo pa bolj ranljive skupine. Pogosteje se pojavlja pri ženskah, a pomoč poišče tudi vse več moških. Pogosto je povezana s slabimi socio-ekonomskimi okoliščinami ali staranjem in pojavom bolezni ter manjšo zmogljivostjo. Ne smemo pozabiti niti na mladostnike, ki so v izjemno občutljivem življenjskem obdobju na poti v odraslo dobo, opozarja Turčinova. Prav tako na pojav bolezni vplivata življenjski slog in odvisnost od alkohola, tablet ali drog. »Danes vemo, da se tveganje za nastanek depresivne motnje deduje, zato smo bolj pozorni pri družinah, kjer se je depresija že pojavila.«

Zdravljenje

Blage oblike bolezni se lahko zdravijo samo s psihoterapijo ali psihosocialnimi rehabilitacijskimi ukrepi, pri čemer je poudarek na sproščujočih dejavnostih, rekreaciji, gibanju na svežem zraku in ukvarjanju s konjički. Pri zmernih in hudih oblikah depresije ne moremo brez psihiatričnih zdravil (predvsem stabilizatorjev razpoloženja), kar se prilagaja vsakemu pacientu posebej. Pri hudi depresiji s psihotičnimi simptomi pa je nujno zdravljenje v bolnišnici, tedaj predpisujejo tudi antipsihotike, pojasnjuje dr. Turčinova.

Bolezni se načrtno ne moremo izogniti, lahko pa preventivno ukrepamo in s tem zmanjšamo tveganje. Pomaga, če obvladujemo stresne situacije, vsekakor pa ne smemo odlašati, če se pojavijo simptomi, svetuje Turčinova. Pacienti lahko pomoč poiščejo najprej pri izbranem zdravniku splošne prakse ali v kateri koli psihiatrični ustanovi. Obstajajo tudi telefoni za pomoč v stiski ter svetovalnice in psihoterapevtske službe.

Manj samomorov

Ker je depresija eden od dejavnikov tveganja za samomor, smo se obrnili na psihologinjo Saško Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), vodjo projekta Moč, namenjenega preprečevanju samomora. Projekt, ki naj bi trajal do maja, je usmerjen k izboljšanju storitev na področju duševnega zdravja. »Bistveno je, da smo razširili mrežo psiholoških svetovalnic. Prej so bile tri, zdaj jih je devet, ljudje pa lahko v njih dobijo brezplačno pomoč,« poudarja Roškarjeva. V Ljubljani, Kranju in Celju so že bile, nove pa so v Murski Soboti, Laškem, Slovenj Gradcu, Sevnici, Novi Gorici in Postojni.

Recesija ni bistveno vplivala na samomorilnost. Manjšo rast so opazili med letoma 2010 in 2013 pri moških (s 336 na 361), a že v obdobju 2013–2014 je število samomorov padlo s 448 na 388. Od 2003. do lani se je številka zmanjšala s 562 na 388. Podobno upadanje so zaznali tudi v drugih evropskih državah, ki so imele visok količnik samomorilnosti. »Nekateri to pripisujejo družabnim omrežjem, drugi zdravilom. Dejstvo pa je, da se tudi pri nas vsako leto predpiše več antidepresivov in manj pomirjeval. A samo to še ne pomeni, da je več primerov depresije, saj se ta zdravila predpisuje tudi za druga stanja,« pojasnjuje Saška Roškar in dodaja, da jetežko določiti samo en vzrok za samomor, saj gre za dolgotrajne nezdravljene duševne motnje, težave v medosebnih odnosih, finančne težave, slab socio-ekonomski status, alkoholizem, osamljenost. »Predstavljajte si osebo, staro čez 50 let, ki je ostala brez službe, pred kratkim se je ločila, pije alkohol in ima depresijo. Katerega od teh dejavnikov bi ji morali vzeti, da ne bi naredila samomora, saj vsak predstavlja tveganje, če ima vse štiri, pa je to toliko večje,« opiše Roškarjeva.

»Prvi način za uspešno preprečevanje samomora je premik v glavi, da to ni nekaj, kar se dogaja le v psihiatrični ambulanti. To je podobno, kot če bi razmišljali, da prometne nesreče preprečuje policist. Preprečuje jih tudi moj mehanik, preprečuje se jih z vzgojo v vrtcu in šolah, še preden človek sede v avto. Enako je pri samomoru. Preprečevanje je naloga družbe. Ko čutimo, da se naša duševna kondicija poruši, naredimo kaj za to, da se spet vzpostavi ravnovesje. Ko smo v stiski, moramo vsekakor poiskati pomoč,« pravi Roškarjeva in dodaja, da se je treba pogovarjati. Če težave delimo z drugimi, dobimo vsaj občutek, da nismo sami.