HRASTNIK – Enajstletna Zoja Bokal z Dola pri Hrastniku s svojo prisrčnostjo v trenutku razoroži vsakogar, ki stopi v njeno življenje. Čeprav jo je usoda že ob rojstvu zaznamovala z motnjo v razvoju, zaradi katere je prikrajšana za marsikatero stvar, v katerih lahko uživamo običajni smrtniki, to z njenega obraza ni izbrisalo večno nalezljivega nasmeška. Zanjo je vsak dan lep in vsi ljudje so dobri. A v resnici je vse breme, ki ga prinašata življenje in sistem, v katerem smo ukalupljeni, padlo na ramena njenih staršev. Nataša in Franc Bokal tako že leta bijeta birokratsko vojno, da bi ljubljeni hčerki zagotovila tisto, kar ji po zakonu pripada.
Strokovno mnenje države ne zanima
Zoja se je rodila 22. marca 2005. »Niti med nosečnostjo niti med porodom ni bilo kakšnih večjih zapletov. Ko sem odhajala iz porodnišnice, sem bila prepričana, da imam povsem zdravo hčerko,« svojo zgodbo začne pripovedovati Nataša Bokal. »Nato pa sem, še preden je Zoja dopolnila eno leto, začela opažati, da se ne razvija tako, kot bi se morala. Imam dva starejša sinova, zato sem kot mama že dobro vedela, katere veščine mora otrok pri določeni starosti osvojiti. Zoja jih žal ni.«
Obiskala je pediatrinjo, ki pa jo je sprva odslovila: »Nadrla me je, naj že neham paničariti. Bolj ko sem ji dopovedovala, da z mojo hčerjo ni vse v redu, bolj je vztrajala, da se motim.« A čas je pokazal, da je imela Nataša prav: zdravniška komisija je po nekaj mesecih potrdila, kar je mamica pravzaprav vedela že prej – da ima Zoja motnjo v razvoju, kar, kot pravi stroka, pomeni, da lahko osvoji osnove branja, pisanja in računanja, zmore sodelovati v enostavnem razgovoru in razume navodila, sicer pa potrebuje vodenje in različno stopnjo pomoči vse življenje. Kot še preberemo v strokovnem mnenju, se »oseba z zmerno motnjo v duševnem razvoju nikoli ne more usposobiti za povsem neodvisno socialno življenje«.
Furs: Ne bomo se opravičili! »V skladu z zakonom o dohodnini se za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, uporablja odločba centra za socialno delo o priznanju dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Zakon je glede tega zelo jasen. Zaradi |
Čeprav ima Nataša za stanje svoje hčere vsa potrebna mnenja in potrdila, je sistem v naši državi tako tog, da jo vseskozi priganja, naj predloži nove in nove dokaze. »Razburilo me je že pred časom, ko je socialna služba zahtevala, naj za to, da bom dobila dodatek za nego, predložim Zojine zdravniške izvide, stare manj kot eno leto. Kakšne izvide neki?! Zoja ni prehlajena ali kako drugače bolna, da bi jo lahko odpeljala v bolnišnico in bi ji tam kot po tekočem traku izdajali potrdila. Zoja ima motnjo v razvoju. To ni bolezen, ampak stanje, ki ni ozdravljivo in traja vse življenje.«
Kaplja čez rob
Zadnja od bizarnosti, ki si jih je dovolila država, je napoved za odmero dohodnine, ki jo je Nataša prejela pred nekaj dnevi. V njej je zavedeno, da so Zojo na Fursu v letu 2015 obravnavali kot otroka s posebnimi potrebami (postavka A5) od januarja do novembra, v decembru pa naj bi bila deklica »le« šoloobvezen otrok (postavka A1) in ji zato olajšava za ta mesec ne pripada. »V resnici ne vem, ali bi bil končni znesek zaradi tega bistveno drugačen. A ne gre za to. Gre za princip. Čutim se prizadeto, ker sistema ne zanima, kdo smo ljudje, ki se skrivamo za davčnimi številkami. Ne razumejo, da smo državljani, ki jih plačujemo, osebe s takšnimi in drugačnimi življenjskimi zgodbami. In da na Fursu trdijo, da je moja hčerka kar čez noč ozdravela, je bila res kaplja čez rob. Sploh ker sem jih na to opozorila, pa so mi le brezbrižno odvrnili, da je to zato, ker v decembru nisem prejemala dodatka za nego, zato nam po zakonu olajšava za ta mesec pač ne pripada. Nobenega posluha ni bilo z njihove strani, kaj šele opravičila!«
Prevoz samo do občinske meje Kako dvolična je lahko naša država, kaže še en birokratski zaplet, s katerim se soočajo Bokalovi. Če se na Fursu kot pijanec plota držijo črke zakona, pa ni tako, ko se Zojini starši borijo za povračilo stroškov za njen prevoz od doma do šole, ki jo obiskuje. »Zojo smo pred tremi leti vpisali v šolo v Zagorje, ker so tam – v nasprotju s hrastniško šolo – imeli logopeda, |
Dodatka za nego, ki znaša 93 evrov na mesec, Nataša decembra ni dobila, ker ni pravočasno predložila novih zdravniških izvidov, ki jih zahtevajo na centru za socialno delo. »Preden sem vsem državnim službam razložila, da novih izvidov pač ni, ker jih ne more biti, je bil rok za oddajo že mimo. Decembra smo tako ostali brez dodatka, z januarjem 2016 ga sicer spet imamo. Sploh se mi pa zdi smešno, da Furs pri odmeri dohodnine upošteva dodatek za nego, ki je socialni transfer, ne pa odločb in mnenj, ki jih izdajo zdravniki in zavod za šolstvo. Toliko o tem, kako v tej državi med seboj sodelujejo javne institucije.«
Nataša pritožbe na Furs ne bo vložila: »Ker se mi ne da. In ker bo, preden bodo pritožbo obravnavali, minilo več mesecev, na koncu pa bi – glede na to, kako delajo z nami – po možnosti ostali brez vsega. Sem se pa vseeno odločila, da zgodbo delim z vami, predvsem zato, ker želim sporočiti, da se mora v tej državi vsak pobrigati zase. Razne javne službe se, verjemite, ne bodo! Čeprav sem še kar vešča vseh teh papirjev, se mi je zgodilo, da me je država prinesla naokoli. Kako opehari šele tiste, ki so slabše pismeni. Polagam vam na srce – bodite pozorni!«
