Živimo v svetu, v katerem je predvsem pomembno, kje nakupuješ, kateri avto voziš, s kom se družiš in kam greš na počitnice. Ob obilici dejavnosti in tečajev je 24 ur premalo, da bi naredil vse. Kaj šele, da bi komu namenil minuto, dve, bognedaj uro. To pa je zgodba o neizmerni predanosti, ljubezni do brata in sočloveka. »Sem Lucija Rožman, stara 22 let, doma iz Predoselj, z veseljem študiram teologijo in zdaj obiskujem 4. letnik,« se nam predstavi dekle, ki je za svojega brata Bernarda, letos junija je bil posvečen v duhovnika, ročno prepisala celo Sveto pismo!
Posebno darilo
»Sem najmlajša med šestimi otroki. Starejši štirje so poročeni in že imajo svoje otroke, brat Bernard pa je sledil duhovniškemu klicu. Velika družina mi je bila vedno v oporo, tudi med prepisovanjem Svetega pisma,« pove Lucija, ki so si jo bratje in sestra zelo želeli. Mati Ana ne skriva, da so otroci molili, da bi imeli še eno sestro. In zgodilo se je... Ne skriva, da je družina med sabo močno povezana. Letos so dobili tudi novomašnika, 3. julija je prvič maševal njen brat Bernard. Spodobi se, da se ob taki svečani priložnosti pripravi dogodku primerno darilo. Lucija je bila zelo izvirna.
Na romanje na Poljsko
in v Španijo
»Ideja za takšno darilo se je začela rojevati pred dvema letoma, ko smo s patrom minoritom Andrejem Šegulo s kolesi romali na Poljsko, konkretnejšo obliko pa je darilo dobivalo mesec pozneje na romanju v Santiago de Compostela. Projekt, kot sem večkrat na kratko in s šifro poimenovala prepisovanje Svetega pisma, ni bil zaključen z zadnjo napisano povedjo In tukaj bo konec (2 Mkb 15,39), temveč z vnovičnim romanjem v Santiago, katerega namen je bila hvaležnost za ta milostni čas prepisovanja,« Lucija o tem, kako se je sploh odločila, da bratu ob posvečenju izroči posebno darilo. Sprva za to njeno idejo ni vedel nihče, pozneje starši in preostali člani družine, brat novomašnik pač ne. »Pisala sem v svoji sobi. Če je brat želel na obisk, sem mu pojasnila, da delam neki poseben projekt. Prepisovala sem tudi v Študentskem domu Vincencij, kjer bivam med študijem,« Lucija opiše lokaciji, kjer se je lotila prepisa. Po posvetu s starši se je delovna ekipa razširila. Oče in mati sta poskrbela za poseben papir in pregibanje, papir je prišel iz Francije, črnilo je bilo dokumentarno, Lucija pa je v rokah vihtela kaligrafsko pero. »Vse z željo, da bi bil prepis trajen,« pripomni naša sogovornica. Ko smo ravno pri kaligrafiji, naj dodamo, da je Lucija pisala v svoji standardni pisavi, ne pa kaligrafski.
Začela z molitvijo
Pisala je z malimi tiskanimi črkami. Začela je na predvečer sv. Miklavža, 5. decembra 2014, končala pa letos 1. junija. Mirno, počasi in potrpežljivo. Statistika pravi, da je napisala točno 1690 strani, za to pa je porabila 1550 ur! »Vedno sem si zapisala, kdaj sem začela in kdaj končala. Pred vsakim začetkom sem se umirila z molitvijo in povabila Svetega duha, naj se mi pridruži pri prepisovanju. To je bilo leto in pol najpolnejšega, vsebinsko bogatega življenja – zaspala in vstala sem z mislijo na Sveto pismo. Prepisovanje ni zgolj tehnična zadeva, ne zahteva le roke in pisala, pač pa celotnega človeka. Prostor, mir, pravo razpoloženje ter navdih so sestavni del prepisovanja. Veliko mi je pomenilo, da sem bila v srcu mirna, da sem vsak dan prepisovanje nekomu namenila – ko daruješ za nekoga, dobi delo smisel in pomen. Prepisovanje Besede je bilo zame čista molitev.« Če se je slučajno zmotila, je stran začela znova. »Najprej sem se lotila prevoda standardnega Svetega pisma, potem pa sem izvedela, da prevajajo tudi jeruzalemsko izdajo, in sem začela od začetka,« o tem, kako se je lotila prepisovanja Stare in Nove zaveze (skupno 72 knjig, pri vsakem uvodu v knjigo pa je dodala še inicialko, ki jo je risala uro ali več), vse pa začinila s posvetilom: »Z ljubeznijo bratu Bernardu.« Knjiga tehta skoraj devet kilogramov!
Družinska pomoč
»Ko se je razvedelo, kaj delam, so me ljudje začeli podpirati z besedo in molitvijo. Zato vedno poudarim, da dejansko to ni le moje darilo bratu, ker ga nisem naredila sama, ampak za njim stoji vse občestvo,« skromno pove. Pisanje je lahko naporno, zato je razumljivo, da jo je kdaj bolela rama, tudi kakšen živec na roki oziroma rami se je vnel. Pa je bila tu spet družina. Da je lažje prebrodila bolečine, je pomagal tudi brat David, izvrsten maser, cenjen in spoštovan na tujem, saj bdi nad britanskim kolesarskim asom svetovnega formata Christopherjem Froomom. Tudi oče je večkrat v večernih urah raztegnil masažno mizo in z veseljem zmasiral Luciji hrbtenico, mama pa je poskrbela za druge potrebne stvari. Vsa družina (razen bodočega novomašnika) pa je Luciji večkrat prisluhnila, kaj je prepisala, se o tem pogovarjala in se tako skupaj pripravljala na Bernardovo duhovniško pot. Takšni so Rožmanovi iz Predoselj, kjer ni nikomur žal za minute ali ure, ki jih namenijo drug drugemu.
Prvič prebrala Sveto pismo »Zame je Sveto pismo knjiga Življenja, je knjiga, ki daje upanje vsem, ki jo vzamejo v roko in vzpostavijo oseben odnos z Besedo. V njej vedno znova odkrivam lepoto: lepoto stvarstva, življenja, najrazličnejših odnosov, darovanja, vere, uresničitve človeka v določenem poslanstvu, predvsem pa lepoto Ljubezni,« na glas razmišlja bodoča teologinja, ki pa se še ni odločila, kaj točno bo počela v svojem življenju. Poudari pa, da je med prepisovanjem prvič v življenju prebrala Sveto pismo. Z drugimi knjigami z versko vsebino pa je prišla v stik zgodaj, kot otrok, saj so bile te del njene vzgoje. |
Dajanje osrečuje
»Brat Bernard je šele na novi maši izvedel za prepisovanje Svetega pisma. Sprva, ko je darilo dobil, ni dojel, potem pa je bil močno ganjen, presunjen, kar je pokazal s solzami in cmokom v grlu, ko se je zahvalil … Zame je bilo to najlepše darilo, saj vem, kaj pomenita njegova solza in cmok v grlu,« je Lucija razkrila, kako je brat spoznal, kaj je dobil za darilo, in kako se je odzval. Ob tem pa spomni, kako pomembno se je srečati s sočlovekom. »Sreča je v srečanju: srečna sem, ko se srečam z Bogom, s svojim bližnjim in sama s seboj v realni podobi. Samo v tem srečanju se osvobodim individualizma in postanem oseba, ki gradi občestvo. In kaj je lepšega kot biti del občestva, kjer se odnosi gradijo z iskreno, preprosto ljubeznijo brez računice?« nam pove Lucija.
Štirinajst novomašnikov v letu 2016 Letošnji novomašniki so Gregor Majcen, dr. Janez Jurij Arnež, Simon Virant, Bernard Rožman, Roki Sekavčnik, Matjaž Muršič Klenar, Matej Gnidovec, Boštjan Gorišek, Štefan Hosta, Roman Ivanetič, Boštjan Horvat, Boštjan Kotar, Mitja Franc in Anton Borovnjak. V ZDA pa je bil v mašnika posvečen Jernej Šuštar. |